Zapomnimo si Pariz

N'toko

26. 3. 2021  |  Mladina 12  |  Žive meje

Vsi vladajoči razredi imajo svoje mite, olepšane verzije svojih zgodovinskih bojev in vladarjev. Pozitivni dosežki njihovih režimov se napihnejo v nebo, njihovi zločini pa zbledijo v ozadje. V Evropski uniji nam te mite pišejo kapitalisti, nesporni vladajoči razred zadnjih dveh stoletij. Njihova zgodovina nas uči, da se je modernost začela s francosko revolucijo, ko naj bi razsvetljeni kapitalisti strmoglavili monarhijo, ukinili privilegije plemstva ter ljudem podarili volilno pravico in svobodo izražanja. Stara Evropa plemičev in veleposestnikov je umrla in rodila se je današnja Evropa podjetnikov, odvetnikov in literatov. Francoska revolucija zato velja za veličastno spočetje demokracije, ki jo poveličujejo celo desničarji kova Žiga Turk: »Zapomnimo si Pariz leta 1789. Spomnimo se, kakšne standarde človekovih pravic, enakosti, svobode smo postavili v Evropi.«

Pri naštevanju resnično velikih dosežkov francoske buržoazije pa je ponavadi izpuščeno neprijetno vprašanje: kaj se je medtem dogajalo s francoskimi delavci in kmeti? Širitev svoboščin le ni bilo tako preprosto. Ukinjanje starih hierarhij je novemu vladajočemu razredu buržujev namreč prineslo tudi nov problem: kako poskrbeti, da ne bodo množice delovnih ljudi vzele novih demokratičnih pravic preveč resno in začele tekmovati za oblast? Predstavniki kapitala so, kakor hitro so prišli v vladne palače, zasovražili demokracijo. V vsaki naslednji revoluciji se je zato ponovil isti krog: delavci so pomagali buržoaziji spodnesti monarhijo, po zmagi pa je ta začela hitro zapirati delavske vodje, omejevati volilno pravico, cenzurirati tisk … vse dokler jih ni pred jezo množic znova rešila monarhija – ta starodavni in bolj učinkovit mehanizem zatiranja. In vsakič se je izkazalo, da se buržoazija lažje sprijazni z življenjem pod monarhom ali celo pod tujo okupacijo, kot da bi si oblast delila z delavskimi množicami.

Nikoli ni bilo to bolj očitno kot pri uničenju pariške komune, ki te dni praznuje 150. obletnico ustanovitve. Pariška komuna je bila spontan odziv na neznosne razmere, v katere so bili leta 1871 potisnjeni Parižani. Najprej jih je cesar Ludvik Bonaparte popeljal v vojno proti Prusiji – brezupen podvig, ki je ugonobil cesarstvo in omogočil nastanek tretje francoske republike pod vodstvom Adolpha Thiersa. A namesto da bi nova buržujska vlada izžetemu ljudstvu prinesla konec vojne in nujne reforme, je nemočno bdela nad večmesečno prusko obkolitvijo Pariza – čas, v katerem so bili prebivalci do konca izstradani. Lakota je bila tako huda, da so pariške podgane začele veljati za redko poslastico. Množice so vse to pretrpele in v imenu republike pogumno branile svoje mesto, na koncu pa izvedele, da je njihova vlada vseskozi načrtovala predajo. Elite so se namreč začele bati, da bi oboroženi pariški delavci iz vojne izšli kot zmagovalci in med njimi je obveljalo geslo: »Bolje Bismarck kot Blanqui« – raje so imeli tujega okupatorja kot močno domače delavstvo. Vse trpljenje Parižanov je bilo zaman, saj je vlada Prusom sama odprla vrata v mesto in jim obljubila astronomsko visoko vojno odškodnino.

To odškodnino je v naslednjem koraku terjala od delavcev – kot da ne bi bili dovolj izstradani, je vlada takoj zahtevala poplačilo vseh zapadlih dolgov. Zadnji udarec pa je bila razorožitev ljudstva. Ko je Thiers poskusil odpeljati topove narodne garde – veliki ponos mesta v boju proti okupatorjem –, so se Parižani dvignili. Ulice so preplavile množice, zasedle mestno hišo in razglasile pariško komuno. Sledila je serija najnaprednejših reform v evropski zgodovini: odprava dolgov, delavsko upravljanje tovarn, prepoved nočnega in otroškega dela, možnost odpoklica javnih uslužbencev, razpust policije … Svojevrstna ironija je v tem, da se kapitalizem danes povezuje s svoboščinami in antimilitarizmom, komunizem pa s totalitarizmom in vojaško državo – prva poteza pariških protokomunistov je bila namreč prav odprava vse državne represije!

Morda je bilo mirovništvo komunardov njihova največja napaka. Niso poskušali osvojiti oblasti in pokončati buržujske vlade, ko je bila ta najšibkejša, zato pa je ta v naslednjem koraku uničila komuno. Komaj dva meseca po njenem nastanku je ob podpori Prusije v prestolnico vkorakala vojska Adolpha Thiersa. Sledil je grozovit masaker pariškega ljudstva, ki ga je še najbolj slikovito opisal Marx: »Da najdemo nekaj, kar bi bilo podobno Thiersovemu vedenju in vedenju njegovih krvolokov, se moramo vrniti v čase Sule in obeh rimskih triumviratov: isto hladnokrvno množično klanje; isto pobijanje ne glede na starost in spol; isti sistem mučenja ujetnikov; ista preganjanja, toda tokrat vsega razreda ... ista ravnodušnost pri pokolu ljudi, ki niso bili v nikakršni zvezi z bojem. Razlika je samo v tem, da Rimljani še niso imeli mitraljezov, da bi ujetnike pobijali v kopicah, in ’v svojih rokah niso nosili zakona’ ter na jeziku niso imeli besede ’civilizacija’.«

Tragično uničenje komune, deset tisoče mrtvih, vpeljevanje avtoritarne oblasti ter sodelovanje francoskih in nemških elit proti delavcem – vse to pomeni rojstvo sodobne Evrope v enaki meri kot padec Bastilje in drugi romantični trenutki, na katere radi spominjajo današnji evrokrati. Buržujsko zatiranje delavskega razreda se je institucionaliziralo – v krvi pariških upornikov je bila spočeta liberalna policijska država, ki morda ni zmožna nahraniti vseh svojih ljudi, je pa zmožna v vsakem trenutku mobilizirati mogočno armado proti lačnim. Delavstvo ni v Zahodni Evropi nikoli več prevzelo oblasti.

V današnjem času si nekaj takega, kot je bila pariška komuna, ne moremo niti zamisliti. Kdaj je v Zahodni Evropi, v domnevni zibelki svoboščin in demokracije, nazadnje ljudstvo strmoglavilo oblast? Kdaj so bile vladne stavbe, mestne hiše in trgi bolje zavarovani pred množicami? Kdaj je imela policija več vzvodov, da zatira proteste? Evropska buržoazija si je res zapomnila Pariz. Nekoč je potrebovala pomoč »stare Evrope« monarhov in diktatorjev, da so jim pomagali zatirati ljudstvo. Danes to zmore tudi brez njih. Macron je znal brez pomoči Nemcev in domačih avtokratov zatreti protestna gibanja. Kapitalisti so povsod v Evropi zgradili države nadzora in razkropili delavstvo, da ne bi moglo nikoli več seči po oblasti. A če slučajno bi, smo lahko prepričani, da bi si parlamentarni ljubitelji svobode in demokracije raje delili stolčke s fašisti in okupatorji.