Nagrada, ki zaudarja

Heni Erceg

26. 3. 2021  |  Mladina 12  |  Hrvaška

Na prizorišču so se kot v kakem loncu z žaltavo jedjo skupaj znašli že 26 let pokojni književnik, novinar in scenarist, igralka, nacionalna dramska prvakinja, ki je umrla pred pol leta, in za začimbni dodatek tej jedi vojaška enota, katere pripadniki so živi in nadvse živahni, dobro podprti z državnimi pokojninami zaradi »zaslug« za narod izpred 30 let. Vsi našteti so dobitniki letošnje nagrade mesta Split, s tem grenkim koktajlom pa naj bi očitno oživili gnusno doktrino izenačevanja ustašev in partizanov oziroma njihovega boja za Hrvaško, ki jo je vpeljal diktator Franjo Tuđman. Posledica te doktrine je stalna prevlada ustaštva celo nad spominom na partizansko in antifašistično dediščino. Predvsem v Splitu, mestu, za vedno izgubljenem v pragozdu divjega nacionalizma in provincialnega kulturnega establišmenta. Prav predstavniki te kvazikulturne elite so mestnemu svetu predlagali, naj nagrado podeli Miljenku Smojetu, scenaristu TV-serij Malo in Velo misto, zaradi katerih so se nekoč praznile ulice jugoslovanskih mest, v devetdesetih letih pa so ga iz matične časopisne hiše Slobodne Dalmacije pregnali kot psa, ko je ta časopis prevzela horda nacionalističnih omejencev. Krasila ga je namreč stigma Jugoslovana, izdajalca, to pa je pomenilo nenehne grožnje, žalitve, niti na ulico ni mogel stopiti brez strahu.

Potem so ga medse povabili »hudiči« iz Feral Tribuna in udomačil se je v našem uredništvu in naprej tolkel po pisalnem stroju ter širil svoj trpki humor, ko je umrl, pa se je od njega poslovila le peščica žalujočih, večinoma članov Feralovega uredništva. Na pogrebu ni bilo niti predstavnika ministrstva za kulturo niti predstavnika države, ni se ga udeležil akademik, minister v Tuđmanovi vladi, ki je pisca zdaj z izbranimi besedami predlagal za mestno nagrado, pri čemer je navedel, da je »imel Smoje nekaj političnih težav«, vendar je »naloga intelektualca, da se postavlja po robu oblasti«. To je med podobnimi brezobzirnimi svinjarijami zapisal človek, katerega življenjepis najopazneje zaznamuje prav zvesto služenje režimu in je skupaj s sebi podobnimi »intelektualci« zaslužen za to, da so Slobodno Dalmacijo dobili v pest proustaški pokvarjenci, pa tudi za preganjanje Smojeta in drugih novinarjev, ki so nasprotovali zločinski Tuđmanovi falangi.

S 26-letno zamudo bo torej Smoje deležen časti mesta, ki ga je preziralo, preganjalo, zanemarjalo …, skupaj z njim pa naj bi nagrado prejela tudi legendarna igralka Zoja Odak, katere življenje so od začetka do konca zaznamovali antifašizem, levičarske ideje in neomajna protinacionalistična prepričanja. Prav to je bil vzrok, da si za življenja, čeprav je bila svojevrstna ikona Splita in čeprav smo jo poznali po sijajnih izvedbah številnih dramskih vlog od tistih v Sofoklovih dramah do onih v Brechtovih, ni »zaslužila« nagrade rodnega mesta. Niti Zoja niti Smoje zdaj seveda ne moreta zavrniti tega poklona nacionalistične partije, ki sta jo zaživa prezirala, niti prhniti ob predlogu kulturnih revizionistov, ki so ju cinično izenačili z vojaško enoto, z 72. bataljonom vojaške policije, ki je v resnici edini upravičen do nagrade mesta Split. Zanj je vsekakor napravil veliko več od pokojnega pisca in pokojne igralke.

Ta bataljon je osvobodil Split, no, res mu ni ravno s krvjo priboril zmage nad premočnimi srbskimi napadalci in ni varoval njegovih meščanov, ampak je storil veliko več – pogumno in dosledno je deratiziral mesto in iz njega odstranil nevarne vsiljivce, državljane srbske narodnosti, tako da so jim njegovi pripadniki vdirali v stanovanja, metali družine na cesto, potem pa, da bi se še bolje zabavali, številne splitske Srbe, posebej še uglednejše meščane, odpeljali v zapor Lora v mestnem središču. Tam so jih mučili, jim skozi telo spuščali električni tok, jih silili, da so lajali, se plazili … Nekatere od njih pa so tudi ubili. Naj ponovim: nagrado mesta Split bodo prejeli pripadniki te in takšne vojaške enote! Osem njenih pripadnikov je bilo med škandaloznimi več let trajajočimi sodnimi procesi obsojenih na skupaj 53 let zapora, nekateri so, kot ste verjetno predvideli, odslužili le manjši del kazni, drugi so še danes menda na begu, čeprav jih je mogoče kadarkoli srečati na splitskih ulicah.

Medtem je mesto s svojim denarjem postavilo ogromen spomenik tej vojaški enoti, ki se je »vojskovala« za stanovanja Splitčanov srbske narodnosti, ustanovila eno od najzloglasnejših taborišč nasploh, vse po navodilih oblasti, v kateri je dolžnosti ministra opravljal tudi akademik, ki si je danes na vse kriplje prizadeval, da bi nagrado mesta dobil prav Miljenko Smoje. Spomenik pa ne stoji kjerkoli, ampak prav pri vhodu v Loro, kot pomnik »poguma«, ki so ga vojaki pokazali pri mučenju in pobijanju nedolžnih civilistov, cinični opomnik, da sta mesto in država vedno pripravljena nagraditi zločin in zločince.

Tokrat sta za doseganje sprevrženega ravnovesja obnje postavila dvojico umetnikov, ki sta odkrito nasprotovala režimskemu zlu. Ker je to »dolžnost intelektualcev«, kot je razložil akademik, ki bi zase, če bi bevskal kaj podobnega, ko so z izjemnim kronistom Splita ravnali, kakor bi bil kužen, vsaj lahko rekel, da ima čisto vest. Bi pa zaradi tega brez dvoma ostal brez številnih ugodnosti, v katerih je užival, ker je prisluhnil partiji, ki je Smojeta teptala vse do smrti. Zdaj pa ga spet ponižuje, ko ga s to nagrado trpa v isti koš z zločinsko vojaško enoto. Če bi bil živ, bi ob tem bruhal celo njegov Šarko. Njegov zvesti pasji tovariš.