El Caudillo moje vasice

Vlado Miheljak

2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Dva leva

»Premier Janez Janša je po petkovem sporu glede predvajanja videa o položaju medijev v Sloveniji danes vodjo skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije Sophie in ’t Veld pozval, naj odstopi s tega položaja, saj da je nepopravljivo škodovala ugledu in verodostojnosti omenjene skupine. Slovenska vlada jemlje svobodo govora in medijev zelo resno in ne sprejema cenzure.«
— Janez Janša bi skupaj z Veselinovičem in Kaduncem zamenjal še Sophie in ’t Veld (STA, 29. 3. 2021)

»Mednarodni inštitut za tisk (IPI) ocenjuje, da je le malo držav v Evropi, ki so doživele tako hiter preobrat na slabše pri svobodi medijev po zamenjavi oblasti. To je privedlo v zaskrbljujoč padec medijske svobode v kratkem času v državi, ki je bila doslej relativno varna za neodvisno novinarstvo, poročilo IPI navaja State Department.«
— Janez Janša je že pred izvolitvijo zahteval zamenjavo Joeja Bidna (STA, 31. 3. 2021)

»Ampak saj generalisim je vendar čuden!« jih je jel zgroženo prepričevati Juan.
»Kaj čuden, blazen je,« ga je popravil eden od mož za šankom.
»Kako je vendar mogoče, da blaznež upravlja celotno dolino?«
»I, kako? Saj ne ve, da je blazen,« je kot advokat izstrelil upokojeni učitelj, ki je bil videti še nekako najbolj urejen, pa tudi najbolj prestrašen.
»Pa zakaj, hudiča, se potem ne potrudite, da bi mu to predočili?« se je nadležno čudil Juan.
»Kako vendar? Mi se trudimo, da bi mu to prikrili,« se je na polna usta zarežal brezzobi natakar preko nemarnega šanka.
»Saj ste pravzaprav vsi blazni,« je bolj sebi kot druščini zabrundal Juan.
— Jesus Maria Gomez: El Caudillo de mi Pueblito

Pred 27 leti (!) sem s tem »citatom« začel kolumno v že dolgo pokojnem časopisu Republika. Na dan izida sem šel po Šubičevi, ko se mi je nasproti pripeljal pokojni prijatelj Jaša na svojem legendarnem kolesu in rekel, da se postavlja v vrsto za izposojo. »Izposojo česa?« sem ga sprenevedavo vprašal. »Ja, one knjige o podeželskem Caudillu,« mi je odgovoril. »Jaša, to je vendar fikcija,« sem odvrnil. On pa meni nazaj: »Ja, ja, saj je jasno, da je žanr magični realizem, čeprav avtorja ne poznam.« Nakar sem ponovil: »Fikcija, Jaša, fikcija!« Potem je dojel in prasnil v smeh. »A res? Ampak zadene pa na polno!« No, danes to drži še bolj kot ob svojem času.

Vsej patologiji navkljub je dejansko fenomen janšizma predvsem problem kolaboracije. Pri tem ne mislim vseh mogočih hojsov, kanglerjev, kmetičev, breznikov in podobnih neukih in nerazgledanih prostakov, ampak tiste, katerih intelektualni horizont je dovolj širok, da se zavedajo njegove skromnosti in navsezadnje norosti; tistih torej, ki bi ga kot sopotniki morali zavrniti, omejiti, mu obrniti hrbet. A je ravno nasprotno, v senci njegove očitne in vse bolj eksplicitne norosti v sebični preračunljivosti preigravajo različne možnosti. Kakor da so ga mefistovsko prepoznali in izbrali kot ravno pravšnjega, omejenega, a premočrtnega konkvistadorja, ki bo namesto njih utrl pot do uresničitve njihovih ciljev; ki bo opravil umazano delo, s katerim si sami ne želijo mazati rok. Iz dneva v dan se izrisuje vse jasnejša slika ne le njegove nekulturnosti, ampak temeljne akulturnosti, nerazgledanosti. No, vse to pa ni njegov hendikep, ampak prednost, ki mu omogoča, da brez zavor in dvomov dela tisto, o čemer sicer njegovi zavezniki, privrženci in sledilci le sanjajo.

Njegov slog se postopoma, a premočrtno radikalizira in patologizira. V času, ko je nastal zapisani citat, je še imel vsaj minimalni nadzor nad svojo naravo, sedaj je v celoti njen ujetnik. Zato ni čudno, da ne more več delati vtisa niti v tujini. Namreč, doslej je bil v svojem patološkem scenariju sprožanja konfliktov z vsemi in vsakomer osredotočen predvsem na domačo javnost, sedaj je odprl fronto tudi v Evropo in svet. Očitno mu ne zadostuje, da skuša oblastno moč uveljaviti v Sloveniji, vse bolj smelo in brezglavo se spušča v spopad z Evropo in vsem svetom. Kadroval bi v evropskih medijih in evropskem parlamentu. In še več, celo ameriškega predsedniškega kandidata Bidna je kar najbolj neposredno diskvalificiral. Ravna podobno kot predsednik vzhodnonemškega združenja pisateljev, ki je po vstaji 17. junija 1953 rekel, da je ljudstvo zapravilo zaupanje partije in se bo moralo zelo potruditi, če si ga bo hotelo spet pridobiti. Brecht je takrat cinično vprašal, mar ne bi bilo morda preprosteje, če bi ga kar zamenjali. Ljudstvo namreč.

A kakorkoli. Slovenija je postala v nekaj mesecih Janševe vladavine evropska spaka. Država, ki je, kakorkoli že je to pokroviteljsko, vse potranzicijsko obdobje veljala za vzorno učenko, je sedaj primer avtoritarne preobrazbe mlade evropske demokracije. Janševa praksa delovanja pa izpričuje jedrno izgubo realitetne kontrole.

Dobro v slabi zgodbi je to, da ni čisto res, da je Janša sprl vse počez. Nasprotno, povezal je posameznike in skupine, ki nimajo, onkraj skupnega gneva do njega, nič skupnega; med katerimi bi sicer veljali nadvse ambivalentni odnosi.

Pokažimo to na volitvah.