To zna še trajati

N'toko

9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Žive meje

Marca 2020 je bilo mogoče na vse to sranje s korono gledati kot na nekakšno avanturo – na kratko, sicer travmatično epizodo, po kateri se bodo stvari bolj ali manj vrnile v ustaljeni, četudi nekoliko predrugačen red. Komentatorji smo takrat zveneli kot vznemirjeni osnovnošolci, ki si ponoči na taborjenju ob svetlobi baterije delijo napete zgodbe, vedoč, da gredo čez dva dni domov. Objavljali smo dramatična razmišljanja o našem doživljanju epidemije s pretencioznimi naslovi (»Pisma iz karantene«, »Ljubezen v času korone«…), kot bi bili junaki iz romantičnih zgodovinskih romanov. In se nismo zavedali, kako patetično bo vse to zvenelo čez nekaj mesecev, ko bo vznemirljivost izpuhtela in bo ostalo samo še puščobno taborjenje – brez velikih zgodb in junaštev. Izkazalo se je, da korona ne prinaša bliskovite revolucije, ampak dolgo turobno medvladje. Neskončno sosledje tiskovnih konferenc, neuspešnih vladnih ukrepov, neuspešnih protestov, neuspešnih nezaupnic in interpelacij, ki jim sledijo novi neuspešni vladni ukrepi. In sčasoma se nam je posvetilo: nobenega preloma ne bo – to je že ustaljeni red. Ta večni polovični lockdown, ta neskončna tiskovka, to protestiranje brez katarze, ta klavrni tabor od države … to je naš novi dom.

Naša zmota je bila v optimistični predpostavki, da koronski družbeni krč ni vzdržen. To se nam je zdelo logično. Ni vzdržen psihološko, ker se ljudem začne ob pomanjkanju stikov mešati. Ni vzdržen ekonomsko, ker gospodarstvo brez aktivnosti propade. Ni vzdržen politično, ker vlado razjarjeno ljudstvo lahko odstrani. In v končni fazi ni vzdržen niti za virus, ki se od vseh ukrepov prej ali slej upeha. Represivni ukrepi se morajo torej kmalu umakniti svobodi, represivna vlada pa demokraciji. Tako smo vsi mislili. V resnici pa se je izkazalo, da lahko virus preživi vso represijo, da jo lahko preživi tudi gospodarstvo, tudi vlada in tudi ljudstvo. Vse to lahko traja v nedogled. Kot rakavo obolenje, ki se ne konča z odrešitvijo v obliki ozdravitve ali smrti, ampak se zgolj raztegne v dolgo obdobje utrujajočega zdravljenja – obdobje kolebanja med življenjem in smrtjo, ki ga sčasoma začnemo razumeti kot starost. Evropska unija je takšen starikav sistem – premočan, da bi umrl pod pritiskom epidemije, in prešibek, da bi ga preživel.

Motili smo se, da je gospodarstvo povsem na psu in da ne more preživeti vladnih omejitev. Nasprotno, vsi pristojni uradi napovedujejo vrnitev štiriodstotne rasti v naslednjem letu, predstavniki GZS in OPZ pa so prejšnji teden naravnost moledovali Počivalška, naj ostane na ministrskem stolu, saj »lahko del dejavnosti prav po njegovi zaslugi zdaj posluje«. Gospodarstvo se je po začetnih krčih očitno naučilo živeti z virusom, saj ukrepi ne posegajo v proizvodne hale, gradbišča ali skladišča. In dokler so lockdowni le v zasebni sferi in v javnem življenju, ne pa tam, kjer se ustvarja presežna vrednost, lahko gospodarstvo (s pomočjo finančnih injekcij brezobrestnih posojil ECB) prispe do konca kvartala z dokaj spodbudnimi znaki življenja. Po potrebi sicer dovoli manjše kirurške posege in občasno zdravljenje s kemoterapijo – žrtvuje lahko nekaj malega podjetništva, omeji nekaj trgovanja in drugih storitev, ter pusti državi, da se ukvarja z njimi. Nekatera podjetja bodo s pomočjo subvencij prebrodila obsevanje, druga se bodo pač morala sprijazniti, da gre lahko ekonomija naprej brez njih. Jasno, kemoterapija uničuje nekatere dele družbe, ji odvzema lase in ubija libido, ampak kdo bi se pritoževal, če telo preživi.

Podobno deluje tudi ohranjanje socialnega miru med širšim prebivalstvom. Večina delavstva se je raje sprijaznila z izgubo piva v lokalu kot z izgubo službe, in sčasoma so se vsi naučili živeti pod večno vladno kemoterapijo. V kombinaciji z nadomestili za čakanje in UTD-jem so za dovolj velik del prebivalstva razmere ostale ravno dovolj znosne, da se hkrati nikoli ne nabere dovolj nezadovoljnežev za resen upor. V odsotnosti alternativne strategije zdravljenja, ki bi mogla priti s strani sindikatov, smo pač vsi privolili v zdravilni recept gospodarstvenikov. Hkrati so bile na laž postavljene vse fantazije o »evropski svobodomiselnosti«, zaradi katere naj bi se ljudstvo uprlo policijskemu poseganju v naš življenjski slog. Dokler oblast zagotavlja vsaj minimalne življenjske možnosti, dokler je ob koncu meseca na računu nekaj denarja in so police v Hoferju še dovolj založene, smo svobodoljubni Evropejci pripravljeni sprejeti življenje v družinskem krogu in posteljo ob 10h z enako pokornostjo kot Savdijci.

Za zdaj je zaznati zgolj eno, morda dve zdravilski potezi, ki bi utegnili biti preveč boleči za širši krog ljudi. Prva je zaprtje šol, ki pomeni resno izčrpavanje ne le otrok in staršev nižjih razredov, ampak tudi tistih bolj vplivnih in politično vidnejših, med katerimi so tudi sindikalizirani učitelji. Prvi kazalci splošnega upora so se že kazali pred zadnjim sproščanjem ukrepov in vlada se bo v strahu pred njimi verjetno vse težje odločala za zapiranje šol. Drugi potencialni upor pa se obeta pri lastnikih počitniških hiš na Hrvaškem, ki bodo skupaj s turistično industrijo ob prvem toplem vremenu zagotovo zahtevali prehajanje meja brez karantene ali testov. Vlada jim bo po vsej verjetnosti ustregla in se kasneje ukvarjala s posledicami. Zdaj že vsi poznamo rutino: poleti odprtje meja, jeseni zaprtje občin.

Ko nam vladni govorci zagotavljajo, da je tokratni lockdown res zadnji, vemo, da ni res. Vemo, da se bomo še dolgo v naslednja leta odpovedovali svobodi, dokler ne bo definicija svobode že povsem spremenjena. Med vsemi strategijami boja proti virusu je Evropa namreč izbrala tisto, ki se nikoli ne konča: sploščanje krivulje. Strategija čredne imunosti, ki so jo poskušale nekatere države, se je izkazala za katastrofalno neumnost. Strategija popolnega izničenja virusa (strategija »zero covid«), kot so jo uspešno implementirale nekatere azijske države, pa se je izkazala za nemogočo za EU, saj zahteva celovit lockdown, ki mu sledi dolgotrajna obvezna karantena ob vstopu v državo, česar decentralizirana, med sabo konkurenčna gospodarstva članic EU ne morejo uskladiti. In ta razdrobljena, kratkovidna gospodarstva so edina sila, ki ima resen političen vpliv. Pod njeno vladavino lahko virus in tudi vlada Janeza Janše živita še zelo dolgo, tudi če vsi drugi znaki življenja ugašajo.