Država kokošarjev

Heni Erceg

9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Hrvaška

Ko človek dopolni 30 let, se od njega pričakuje, da se bo odselil od doma, si našel delo, naredil kaj s svojim življenjem. Ali pa tudi ne. Lahko postane zguba in še naprej živi na grbi staršev. V katero kategorijo bi uvrstili Hrvaško, ki je pred kratkim dopolnila 30 let? In ali se ji je sploh uspelo rešiti starševskega prekletstva Franja Tuđmana, zaradi katerega so bila njena najnežnejša otroška leta zaznamovana s surovim nacionalizmom, diktaturo in klientelizmom, trdnimi temelji za odraščanje s korupcijo, ki jo lahko štejemo za izhodiščno idejo najmočnejše desničarske stranke v državi?

Ta se je na oblast vsakič povzpela z nacionalistično-konservativno matrico, ne da bi se menila za liberalni, demokratični koncept države. V skladu s temi samodrškimi zakonitostmi deluje še sedanja oblast, ki Hrvaško uničuje že pet let, zato ljudstvo večinoma verjame, da so bili ustaši dobri fantje, ne fašisti, da je Zemlja ploščata, novi koronavirus pa je svetovna zarota, zato celo precejšen delež medicinskega osebja zavrača cepljenje. Hrvaška je brez dvoma moralno opešana tvorba s propadlim izobraževalnim in zdravstvenim sistemom, šibkimi mediji, izpostavljenimi politični cenzuri, birokratiziranimi institucijami, nedelujočim pravosodjem pod nedopustnim pokroviteljstvom izvršne oblasti. Ta ljudstvu vztrajno vsiljuje poveličevani lik praočeta Franja Tuđmana, katerega tedanja klika, nanovačena večinoma v jugoslovanskih tajnih službah, je ustvarila politični, družbeni in gospodarski okvir, ki deluje še danes, in skupaj s kasto veteranov – najslabši med njimi so ministri v vladi – utrla pot korupciji in vsemogočnosti partijske izkaznice. HDZ je torej na oblasti, pa čeprav s tako pičlo parlamentarno večino, da je tako rekoč odvisna od koalicijskih glasov manjšin, od tod tudi premierova neizmerna »skrb« zaradi domnevne ogroženosti predsednika največje srbske stranke. Ta pa mu, čeprav je liberalni politik, namesto da bi vsaj občasno pokazal nezadovoljstvo s slabimi političnimi odločitvami, ljubezen pokorno vrača, četudi brez njegove partnerske roke HDZ ne bi imela parlamentarne večine.

Nič drugače ni bilo niti v pravkar potekajoči siloviti zmerjaški vojni med predsednikom države in predsednikom vlade v zvezi z imenovanjem osebe, ki naj bi vodila vrhovno sodišče. Vodja Srbov je stopil na stran slednjega kljub histerični in nedopustni grožnji tega kadrovika sodne veje oblasti, da ugledna neodvisna strokovnjakinja, ki jo je predlagal predsednik države, nima niti najmanjše možnosti, da bi postala predsednica vrhovnega sodišča. Kandidatka je celo Srbkinja in sodnica, o katere strokovnosti nihče ne dvomi, hudič je v neupoštevanju nekega zakonskega akta, tako imenovanega javnega poziva k izvolitvi predsednika vrhovnega sodišča, na katerega se kandidatka ni odzvala. Tako je še en birokratski dokument, kukavičje jajce HDZ, postal pomembnejši od ustave, po kateri predsednika vrhovnega sodišča predlaga predsednik države.

Srbskemu koalicijskemu partnerju bi bilo mogoče postaviti veliko vprašanj, saj se celo, ko se predsednik odloči za malenkostne pretrese v razdejanem pravosodju, udinja partiji, ki tudi zadnjih pet let še naprej spreminja Hrvaško v osamljeno državico, kjer je vladavina prava vprašljiva, kjer se razglaša »resnica« o vodji, ki menda ni razkosaval Bosne, in o osvobodilni akciji Nevihta, med katero je bilo pregnano srbsko prebivalstvo, ki pa naj bi »bila čista kot solza«. Kljub tragični resnici, da prav maloštevilna srbska manjšina na Hrvaškem še danes živi v popolni revščini, razsuta po brezpotjih hrvaških vasi na poti v naravno izumrtje.

V glavnem, težko je razumeti odločitev predstavnika Srbov, da bo ob vsaki priložnosti sodeloval z vladajočo elito, katere ideologijo sestavljata slavljenje ustaštva in patološki nacionalizem, ki je gospodarsko tako uničila državo, da zdaj niti bolnišnice ne dobivajo več zdravil – to velja celo za hudo bolne onkološke bolnike –, saj je zdravstvo globoko v dolgovih, čeprav državljani za ta resor namenjajo ogromna sredstva. Navsezadnje pa mračno podobo pravosodja razkriva pobegli obsojenec, ki naj bi si bil prilastil ogromen znesek, nekdanji predsednik nogometnega kluba Dinamo, ki iz BiH pošilja verodostojne dokumente o podkupovanju večje skupine sodnikov z urami, denarjem, dragimi potovanji …

Je torej Hrvaška v resnici spodletela država? Ki jo je že zapustilo nekaj sto tisoč državljanov, ker niso mogli več prenašati zadušljivega družbenega ozračja, zaradi česar ji očitno grozi demografski zlom. Toda že ob misli na odprtje etnično trdno zapahnjenih vrat in odrešilno pripuščanje imigrantov nacionalisti na oblasti dobijo srbečico, saj še po 30 letih državo obravnavajo kot plemensko skupnost, sprto z vsemi najbližjimi sosedi, ki narica, zbrana okoli ognja namesto okoli ideje o skupnem napredku. Vprašanje smisla takšne države je v pred kratkim izdani knjigi odlično razčlenil zgodovinar Ivo Goldstein – ampak joj, prejoj, kdo bo bral takšno čtivo. Navedel je vzroke in posledice vzpostavitve in obstoja države, globoko pogreznjene v politično in družbeno močvirje, pri kateri ni opaziti nikakršnih znamenj okrevanja. Vsaj ne, dokler ji vlada stranka, obsojena kot kriminalna združba, ob pomoči koalicijskih satelitov. Ali če povzamemo Iva Andrića, ki je v zgodbi o tihotapcu kokoši in vojnem dobičkarju Husu Kokošarju domiselno upodobil zakotje v slabih časih, ko »zli zavladajo, dobri pa se jim pokorijo, malovredni in maloumni spregovorijo, častitljivi in modri obmolknejo, pravoverni pa izgubijo upanje«. Ta davni opis se nadvse prilega 30-letni kokošarski Hrvaški.