Prikletnost spominov

Vlado Miheljak

16. 4. 2021  |  Mladina 15  |  Dva leva

»Med leti 1980 in 1991, še zlasti pa med 1980 in 1985 nisi kot običajen državljan dobil sadnega jogurta, s težavo pralni prašek, sladkor, kavo. Za gorivo za avto so bile dolge vrste. Nismo smeli iti v tujino in avto smo lahko vozili vsak drug dan.«
— Poslanka SDS Mojca Škrinjar ima težave s spominom na sadni jogurt

»Vsi pohodniki so člani ZSM, 11 od njih pa jih je v vrstah ZK (46% ). Nedvomno je ta struktura pripomogla k boljšemu delovanju tako čete kot cele brigade.
Do večjega problema je prišlo le v zvezi z mladincem iz Šiške, ki ni bil pravilno obveščen o namenu pohoda in je šesti dan brigado samovoljno zapustil. Disciplina je sprva šepala, predvsem pri jutranji telovadbi …«
— Ivan Janša, komisar 1. čete brigade Ivo Lola Ribar, je imel že 1977, v času pohoda po poteh Avnoja, težave z Ljubljano in disciplino

»Premier Janez Janša in minister za kulturo Vasko Simoniti bosta odgovore na vprašanja skupine za spremljanje spoštovanja demokracije, pravne države in temeljnih pravic (DRFMG) posredovala, ko bo video o položaju medijev predvajan na javni seji pristojnega odbora Evropskega parlamenta, so za STA nocoj sporočili iz premierjevega kabineta.«
— Ivan Janša, komisar 1. čete brigade Ivo Lola Ribar, ima še vedno težave z Brusljem in disciplino (STA, 12. 4. 2021)

Psihopatologija pozna dva sorodna pojava: amnezijo in paramnezijo. Poenostavljeno rečeno je amnezija selektivna izguba spomina za določeno časovno obdobje ali za določene dogodke; paramnezija pa, nasprotno, spominjanje dogodkov, ki se nikoli niso zares zgodili. Pojava oziroma simptoma neredko sovpadata. Za nosilca simptoma ne pomenita težave, ampak praviloma rešitev. Sta redukcija neprijetnih, nepravih spominov, dogodkov, dejstev. Sta nekakšna cenzurna mehanizma, ki za nazaj konstruirata realnost. Ali kot je rekel nemški politični psiholog Welzer: »Ne realnost kot taka, ampak ritualna obdelava spominskih vtisov ustvari dejanskost oziroma resničnost na novo.« To pojasnjuje tudi pozabljanje in zadrževanje spominske materije.

Samo tako lahko razumemo in pojasnimo slikanje spominskih vtisov iz simbolne ali realne medijske kovačnice iz kleti na Trstenjakovi. Zato bi lahko rekli, da ne gre zgolj za pritlehnost, ampak predvsem za prikletnost; prikletnost spomina pravzaprav. Ne samo prvi med enakimi, tudi njegovi sledilci imajo težave. Pa ne samo kakšen mahnič, ki o času, ki ga ni živel, spušča lovske, kot so mu bile posredovane skozi blodnje in motnje vodje, ampak tudi predane vernice, kot je na primer Mojca Škrinjar. Ki je komaj kaj mesecev mlajša od podpisanega, pa govori o istem času kot o morastih zgodbah iz vzporednega sveta. Zmešano kot ona Hrvatica Kolinda Grabar Kitarović. Kakšen sadni jogurt neki?! Kje ni bilo v osemdesetih letih sadnega jogurta? Očitno imajo novokomponirani antikomunisti jogurt v glavi. Pa ne trdim, da namesto možganov. No, ne trdim pa tudi obratno. Hočem povedati predvsem, da je jogurt nekakšna simbolna fiksacija, kolektivna iluzija tistih, ki so zamudili svoj čas. Problem Jugoslavije ni bil ne jogurt, ne občasno pomanjkanje tega ali onega, še manj pa možnost potovanja v tujino. Meje so bile povsem odprte. Denimo, ko je idol Mojce Škrinjar pešačil proti Jajcu, sem podpisani štopal proti Amsterdamu. Ko je njen idol hodil na partijske sestanke, na katerih so razkrivali kvarne vplive »zahoda«, sem se podpisani vozil z mopedom v avstrijski Gradec po »zahodne« gramofonske plošče. Pač, kot večina iz iste generacije, ki ni imela jogurta v glavi. A če naj bi že bilo v vzporednem svetu Škrinjarjeve tako hudo, ne razumem, zakaj se nikoli ni javno oglasila; zakaj je molčala, ko smo drugi kričali, čeprav smo (priznam) jedli sadni jogurt in hodili v tujino. Prehajanje med državami, regijami, občinami je sleherniku prvi(č) prepovedal šele aktualni Janša.

Dobro. Od Janševe poti v Jajce se je marsikaj spremenilo. Le sam pohodnik se ni. Še vedno je vojak. Še vedno je buden. Na preži za sovražnimi elementi. Po vojni s kulturniki, šolniki, nevladniki, z domačimi in tujimi mediji je sedaj napovedal še protibirokratsko revolucijo. A v nasprotju z, denimo, Miloševićem ne le proti domačim, ampak tudi proti brezčutnim, neodzivnim in neodgovornim, »predobro plačanim« bruseljskim birokratom in politikom. Zdi se, kot da v teh dneh sanja o Erdoganu. Upajmo pa, da ne tudi Ursula von der Leyen.

Sedaj jim pripravlja še obvezno gledanje nekakšnih filmskih novosti. Podobno kot v času globokega komunizma, ko smo, preden smo se smeli predati užitku ameriškega, italijanskega, francoskega filma, morali gledati usmerjeno propagando. O Titovih poteh v neuvrščeno Azijo in Afriko, o začetku kampanje žetve v Vojvodini, o Titovi štafeti in praznovanju njegovega rojstnega dne na stadionu JLA, o odpiranju novih pogonov temeljnih organizacij združenega dela, pa o poteh pravovernih mladincev z opranimi glavami v Jajce. Ali so pokazali tudi komisarja 1. čete brigade Ivo Lola Ribar, se ne spomnim.

No, vsekakor pa bo predsedovanje Janše svetu EU polomija za Unijo in sramota za Slovenijo. Manj primernega predsedujočega, v mandatu, ko bodo v fokusu odnosi EU-Zahodni Balkan, bi težko našli. Ne glede na domnevni non- ali pač non-non-paper. Janša je vsekakor recept ne le za domačo, ampak tudi za balkansko katastrofo.