Otroško življenje

Heni Erceg

23. 4. 2021  |  Mladina 16  |  Hrvaška

Vse skupaj je, četudi resnično tragično, trajalo natančno toliko, kolikor je trajala pozornost, ki so jo dogodku posvetili mediji. Takoj nato je v pozabo utonila še ena gnojna rana hrvaških institucij, ki tonejo vse globlje, bolj ko se vodja večne partije in predsednik vlade šopiri. Pri tem se – karikatura junaka posmehljive ošabnosti, ki pa je zgolj prozorna krinka negotovosti in nedoraslosti razmeram v državi, za nastanek katerih je kriv sam skupaj s svojo hudičevo stranko – ves čas dela, da razmere obvladuje, čeprav so mu stvari v resnici popolnoma ušle z vajeti. V neredu institucij, kjer prevladuje partijski kader, ki je večinoma slabo izobražen in nesposoben, se je zgodila tragedija – dveinpolletnega otroka je mati, očitno neprištevna in motena, pretepla do smrti. Ženska je živela s soprogom, ki se ponaša s 30 obtožbami zaradi nasilja, in v obupnih razmerah, v kakršnih tudi sicer živijo hrvaški Romi. Toda malčica je svoje kratko življenje preživela v urejeni in skrbni rejniški družini, v katero je prišla, stara le nekaj mesecev, potem ko so jo prav zaradi družinskega nasilja odvzeli staršem.

Kdo se je odločil, da je deklico vendarle treba vrniti biološkim staršem? Brez dvoma eden od socialnih delavcev. Samo nekaj dni pozneje je malčica dobila poškodbe, zaradi katerih je kmalu nato umrla. Kdo je torej kriv za še eno izmed številnih nasilnih dejanj nad otroki, ki pa se je tokrat končalo skrajno tragično?

Deset dni po dekličini smrti, potem ko je na skupinsko žalovanje vselej pripravljena malomeščanska Hrvaška opravila svoje delo, je preiskava v socialni službi – pričakovano – pokazala, da socialna delavka, pristojna za malčico, ni naredila nič narobe, ko je sklenila, da jo vrne staršem. Še prej so na hitro zamenjali direktorja tega centra za socialno delo, seveda kader vladajoče stranke, ki je vso človekoljubnost svojega delovanja strnil v ugotovitvi, da bi se »deklica lahko poškodovala tudi sama«, oblast pa je skupinsko zatulila, da »ni bila ugotovljena nikakršna napaka«.

Premier je nemudoma vzel v bran ministra za socialne zadeve, še enega mlajšega vojščaka partije, katerega celotni življenjepis sestoji iz članstva v podmladku HDZ, od koder predsednik vlade kot iz valilnice tudi sicer novači pomembne uradnike, saj računa, da se jim zaradi mladosti še ni uspelo zaplesti v korupcijo, tako naravno za hadezejevce. Sposobnost? Odgovornost nadrejenega? Pa kaj še, česa takšnega ni v besednjaku vladajoče elite, med drugim tvorke desničarskega, konservativnega nauka o biološki družini, ki je osnovna celica katoliške družbe in je, najsi še tako nevarna in nasilna, boljša od urejene nadomestne družine. Zgodbo o uničenem sistemu socialnega skrbstva pa je najbolje povzela neka psihologinja, ki je navedla, da kader vanj prihaja po strankarski in koruptivni liniji, da zakone pišejo nevedneži, da so sodišča neažurna, zato nujnih socialnih ukrepov ni mogoče izpeljati niti v petih letih, da so bili ministri za socialne zadeve v preteklosti med drugim veterinar, filozof, nuna … Vsi po vrsti pa so kar tekmovali, kateri se bo izkazal za hudobnejšo mačeho socialnemu skrbstvu.

In kaj zdaj? Deklica je zaradi brezbrižnosti sistema mrtva, starši so v zaporu, preostali otroci razseljeni pri rejnikih, krivca pa ni. Ali pač … Našli so ga v dveh igralkah, ena od njiju je dejansko aktivistka, ki sta se, tudi sami materi mladoletnih otrok, drznili javno napasti delo socialnih služb, celo psovali sta, besedno sta zmotili institucionalno idilo, zato se je skoraj 200 socialnih delavcev odločilo za tožbo zoper njiju zaradi povzročitve duševnih bolečin. Hej, duševnih bolečin! Potem ko je zaradi brezbrižnosti nekaterih od njih nenadoma in zelo boleče ugasnilo otroško življenje. No, temu se reče strel v prazno. Razpravlja se o zmerjavki upravičeno besnih mladih žensk, ki naj bi bili »pozivali k sovraštvu in nasilju«, ne o bistveni stvari, ne o odgovornosti za otrokovo smrt, zdaj pa naj bi vsi glasno tarnali nad kolektivnimi duševnimi bolečinami ogromnega sistema, ki odloča tudi o tem, kateri materi otroka odvzeti in kateri ne.

Tako so deklico vrnili očitno neuravnovešeni materi, pred kakim letom in pol pa so drugega otroka nepričakovano odvzeli urejeni, vendar »nevšečni« materi, priljubljeni pevki, ki ni bila po volji institucijam, očitno zaradi dela, s katerim se preživlja. Boljša izbira je bil oče, ki podkupuje sodnice in se igra s socialnim skrbstvom. Tistim, v katerem ni nihče kriv za smrt neke deklice. Kot nihče ni kriv za množico smrti zaradi pomanjkanja cepiva, pa tudi za to, da je med vsemi državami članicami EU prav v Hrvaški precepljenost najmanjša, ni odgovoren nihče, še posebej ne pred bližajočimi se lokalnimi volitvami. Volitvami za milijon glavarjev v mestih in vaseh, med katerimi so tudi hadezejevski pavlihe, med njimi eden, ki za referenco navaja, da je opravil zakramente krsta, birme in svetega obhajila, vse pravočasno, zato si menda zasluži zaupanje meščanov.

Predsednik vlade je seveda napel moči, da bi svojo čredico spet spravil na vse te dobro plačane položaje v lokalnih skupnostih, in je v maniri mogočnega despota sklenil podkupiti približno milijon upokojencev. V zameno za glas na volitvah, seveda, jim bo dodelil nekakšen covidni dodatek, kot da so med epidemijo porabili več, ne pa – ravno zaradi vseh omejitev – manj. Pravzaprav državni denar, tudi tisti za pokojnine, brezsramno porablja za strankarsko promocijo. Koliko je torej v tako urejeni državi sploh vredno otroško življenje?