Življenje v imperiju

N'toko

23. 4. 2021  |  Mladina 16  |  Žive meje

Prebivalec Slovenije lahko vse življenje preživi v osrčju imperija, ne da bi to sploh opazil. Le kako bi vedel? Nikoli nismo imeli svojih kolonij, naši politiki se ne hvalijo z osvajanjem tujih ozemelj, slovenske zastave pa se po svetu dvigajo samo, ko naši športniki osvojijo kako medaljo. Smo državica, ki se briga zase. Kakšna je naša vloga pri upravljanju globalnega imperija ZDA in EU, izvemo le iz bežnih utrinkov – ko predsednik vlade tvitne nekaj v podporo bombnim napadom na neko oddaljeno državo, ko nam bežno omenijo, da bomo investirali nove milijarde v orožje, ko slišimo kaj o misijah naših vojakov v Afganistanu ali o vajah Nata pri Postojni ... Za trenutek se morda celo vprašamo, čemu je vse to namenjeno, in poslutimo, da smo del širšega mehanizma upravljanja populacij sveta, ampak vojaške teme redko ostanejo dolgo v medijih. Imperializem je za nas abstrakten akademski koncept, ne pa politična realnost. Če še povprečni Američan ne ve, da vsak mesec del svoje plače nameni brezpilotnim bombnikom nad Pakistanom, kako bi to šele vedel Slovenec?

Povsem drugače pa je s prebivalci držav, ki jih imperij še lahko posrka vase. Kristalno jasno jim je, da nad njihovimi življenji bdi nekdo neskončno večji. Predsednik ZDA mora le tvitniti in 100.000 ljudi začenja pakirati kovčke. Nekdo 5000 km stran pritisne na gumb in njihovih hiš ni več. Vesti o bombardiranju ne bo nikoli pri poročilih in nihče ne bo izvedel, kaj več kot to, da so bile žrtve na napačni strani strateške intervencije. Ljudje na Bližnjem vzhodu v primerjavi z Evropejci premorejo neverjetno geostrateško pismenost – vedo, kdo jih napada in kakšni so čigavi interesi, tako kot so to med vojno vedeli vsi na Balkanu. Imperialno plenjenje jim je razsulo države, ki so zdaj postale idealno prizorišče za vsesplošno razbojništvo, ameriška in evropska vojaška navzočnost pa nista namenjeni drugemu kot preprečevanju kakršnekoli stabilizacije v korist Rusiji, Iranu ali Kitajski. Življenje v imperiju je prava mora.

Imperij seveda bdi nad ljudmi, tudi ko poskušajo zapustiti bojna polja. Prisoten je v obliki stotin checkpointov in mejnih prehodov na poti v Evropo. Če se jim uspe prebiti na njeno obrobje, na primer na slovensko mejo, tam srečajo imperij v obliki naprav za zaznavanje srčnega utripa in infrardečih kamer, v obliki policijskih pendrekov in zatohlih maric, ki jih vračajo v bosanska taborišča, v obliki birokratskih labirintov v azilnih domovih in upravnih enotah … Takšnega režima seveda nismo ustvarili prebivalci Slovenije, ampak prihaja iz imperialnega centra, za katerega je Slovenija zgolj podizvajalec – država v prvi bojni liniji imperialne vojne proti migracijam. Naša policija za svoje evropske gospodarje razvršča tuje delavce v kategoriji »legalni in ilegalni« ter jih ustrezno razporeja po taboriščih, zaporih, tovarnah in kmetijah EU. Imperij je te mehanizme za nadziranje svojih žrtev namestil v vse svoje enklave, a se jih domači prebivalci niti najmanj ne zavedamo. S tujci hodimo po istih ulicah, a vsak na svoji strani vojne.

Kakšen odnos naj ima tujec do nevednega slovenskega državljana, ki hodi mimo njega? Mu lahko očita imperializem? Ga lahko obtoži za vso represijo, vse ponižanje, ki ga je doživel? Bi mu moral biti hvaležen, da sme sploh stopiti v njegovo državo? In kaj naj v tujcu vidi državljan? Saj si ni on izbral njegovega doma kot strateške tarče ameriških bombardiranj. Ni se on spravil na njegovo državo, ni jim on zavrnil prošnje za azil in jih deportiral. Nihče ga ne more obtožiti, da je beli zavojevalec. Bi se moral čutiti krivega, da se je njegova država znašla na strani zmagovalcev v globalni vojni za vire? In tudi če bi se čutil krivega, glede tega ne bi mogel storiti kaj drugega kot se posipavati s pepelom in hoditi na bralne krožke postkolonialnih avtorjev – le kako bi to koristilo beguncu? Niti žrtev niti zavojevalec si nista izbrala svoje vloge, toda teža imperija v njuna srečanja ves čas vnaša nelagodje, njuni odnosi pa so zaznamovani z večno neenakostjo.

Imperialna politika vpliva tudi na našo domačo politično sliko. To tleče nelagodje namreč največkrat dobi izraz v rasizmu in postane mobilizacijski element desnih političnih strank. Liberalci na rasistično propagando nimajo odgovora, saj ne vedo, od kod izvira nelagodje do tujcev, ki ga vzbuja desna propaganda. V svoji meščanski zaplankanosti se jim je uspelo prepričati, da sta rasizem in islamofobija pač globoko zakoreninjeni lastnosti primitivnih Slovenceljnov, ne pa produkt imperialnih politik. Zato hočejo poleg tujih narodov »civilizirati« tudi svojega lastnega in prek nevladniških programov »ozaveščenja strpnosti do drugačnih« in »medkulturnega dialoga« odrešiti zarukane Slovence njihovih domnevnih predsodkov. Isti politiki, novinarji in strokovnjaki, ki v imenu imperija že desetletja navijajo za vojaško strmoglavljanje režimov od Bolivije do Kitajske, ki podpirajo oboroževanje genocidnih milic, izstradanje celotnih regij in ožičenje lastne države, od svojih sodržavljanov zahtevajo, da so do žrtev imperija ljubeči in strpni. Desnica očitno bolje čuti pulz imperialne politike, saj zna hkrati nagovarjati rasistična čustva, ki jih imperij ustvarja med Slovenci, in tudi njihovo zdravorazumsko skepso do bruseljskih in washingtonskih politik.

Napovedani umik ZDA iz Afganistana je morda priložnost, da znova razmislimo o vlogi Slovenije v svetu in se spomnimo naše zgodovine. Ko so Američani v 80. letih veselo oboroževali mudžahide in postavljali temelje današnjega talibanskega režima, smo imeli v Jugoslaviji drugačno zunanjepolitično strategijo: zavezništvo neuvrščenih držav. Nismo neumno sledili imperialnim silam v »boje za demokracijo«, ampak smo gradili ekonomska in politična zavezništva, ki bi nam omogočala suvereno življenje zunaj imperija. Tudi ko je bila ta koalicija nasilno razsuta, je bilo potrebnega veliko propagandnega dela naših elit, da so nas stlačili v zvezo Nato in da je postalo pošiljanje vojakov v zločinsko afganistansko vojno nekaj sprejemljivega. Dolgo so potrebovali, da so življenje v imperiju, življenje v večni nevidni vojni, življenje med ograjami in deportacijskimi taborišči, naredili kot nekaj samoumevnega. Gibanje neuvrščenih je boleč opomin na to, da so vedno obstajale alternativne poti ter tudi pogumni in načelni ljudje, ki so jim bili pripravljeni slediti. Žal jih bomo zaman iskali v slovenskem parlamentu.