Kam gre Amerika?

Janko Lorenci

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Kolumna

Eden najšibkejših ameriških predsednikov, kot je Joeja Bidna označil naš vrhovni lokalni genij in ustrelil še enega kozla, je kar pri močeh. V nekaj tednih po izvolitvi je sestavil orjaški finančni sveženj, vreden več bilijonov dolarjev. A še bolj kot njegov obseg zbuja presenečenje (in vprašanja) smer, v katero se kotrljajo vsi ti mogočni dolarji.

Na kratko rečeno: namenjeni so nekoliko bolj socialni, zeleni in vitalni Ameriki. Program za oživitev konjunkture (slaba dva bilijona) je odgovor na epidemijo, opustošenje javnega zdravstva in gospodarske težave, pri čemer pa je Biden, drugače od prakse zadnjih desetletij, večino pomoči namenil revnejšim slojem. Drugi sveženj (dobra dva bilijona) bo šel za razdejano javno infrastrukturo, pa tudi za zdravstvo in pomoč starim. Bistvena novost je tole: oba svežnja bodo financirali predvsem s povečanjem davkov za podjetja. Višji bodo tudi davki za najbogatejše, hkrati bo država začela akcijo za globalni minimalni davek podjetij, s čimer naj bi privili davčne oaze. Poleg tega preseneča zakon za spodbujanje sindikalnega organiziranja. Za nameček je Amerika znova pristopila k pariškemu podnebnemu sporazumu in v infrastrukturni sveženj vgradila veliko zelenih ukrepov (ki pa, enako kot v EU, še zelo zaostajajo za potrebami). Biden je takoj pospešil tudi cepljenje, umrle zaradi covida pa počastil z uradno žalno slovesnostjo in na pol droga spuščenimi zastavami.

Amerika je surova kapitalistična država. Bidnove poteze kršijo mnoge dosedanje tabuje in nakazujejo, da gre pogojno za zgodovinski zasuk, za sistematičen poskus odprave posledic, ki jih državi že štiri desetletja prinašajo svete dogme neoliberalizma: vse urejajo trgi, država naj bo šibka, davki nizki, bogatenje bogatih se razliva navzdol po družbi, socialna pomoč dela ljudi lene, sindikate gre razbiti, čim več javnega privatizirati, saj zasebno deluje bolje, globalizacija krepi pritisk, brez pritiska pa ljudje ne tekmujejo. V 40 letih po Reaganu je ta ideologija, ki zase trdi, da ni ideologija, sesula ameriško industrijo in javno infrastrukturo, družbo surovo razslojila in nazadnje pripeljala do dekadence Trumpovega mandata. Amerika zato velja za imperij v zatonu, ki ga ne more prikriti niti fantastična vojaška moč.

Biden je presenečenje. Kaj vse ga je spočelo, je težko reči. Odločilni impulz je morda nastal s šoki destruktivnega Trumpovega mandata, naloženega na ozadje dolgotrajnega razvojnega in socialnega zaostajanja države, ki se ima za popek sveta. Epidemija covid-19 je razkrila opešanost javnega zdravstva, hkrati pa pokazala, kako nujen je v krizah močan državni intervencionizem. Že pred tem je stare politekonomske dogme omajala finančna kriza 2008, ki je med drugim spodbudila vzpon neortodoksnih ekonomistov. Spreminjajo se tudi Bidnovi demokrati. Že kakih deset let se krepi levo krilo, ki mu je dal pečat zlasti

Bernie Sanders. Svoje je prispevala naraščajoča kitajska konkurenca. Nekaj pa se mora seveda skrivati tudi v Bidnu samem.

Gladke poti ne bo imel. Opustošenje, ki ga je za sabo pustila reaganomika (neoliberalizem), je hudo, predvidene finančne injekcije so sicer velikanske, a jih ni mogoče čez noč predelati v spodobne železnice, bolnišnice, šole. Močan bo odpor starih industrij, fosilne energetike, finančnih krogov in nasploh kapitala, ki se otepa omejitev in višjih davkov. Visoke so tudi politične ovire; mehčanju neoliberalizma ostro nasprotujejo republikanci, demokrati pa ostajajo razdeljeni.

Primerjave z Rooseveltovim New Dealom so za zdaj prezgodnje. Nič ni dokončno, marsikaj je le nakazano, obljubljeno in ne bo šlo skozi institucije. Toda obseg, hitrost in osnovna smer Bidnovih začetnih akcij so tolikšni, da povsem brez učinka najbrž ne bodo ostale in lahko pomenijo začetek pokopavanja dogem, ki sta jih uveljavila nesrečna Ronald Reagan in Margaret Thatcher. Kot rečeno, ne gre zgolj za velikanski državni intervencionizem in običajni krizni vzorec reševanja le bogatih in velikih, prevelikih, da bi smeli pasti. Gre tudi za večjo enakost, višje davke za bogate, večji nadzor nad finančnimi trgi in več skrbi za okolje, kar je morda ta čas celo najpomembneje.

Ali lahko ameriški zasuk vpliva tudi na Evropo, na nas?

Gotovo je že sam Trumpov padec vzel nekaj vetra iz jader njegovim tukajšnjim imitatorjem. Zelo pomembni sta Bidnova ekološka vrnitev, pa tudi obljubljena vojna napoved davčnim oazam. Toda ali lahko širše posnemanje povzroči ameriška pogojna odpoved neoliberalizmu?

Vsekakor je Amerika še vedno najvplivnejša država na svetu, Evropa pa je z njo po malem fascinirana, od nje v marsičem odvisna (zlasti vojaško) ali z njo tesno povezana (gospodarsko). Povsem brez vpliva Bidnov zasuk ne bo ostal. Kako močan bo, pa je zelo odvisno od tega, kako se bo razvijal doma, v Ameriki. Če bo kolikor toliko dosleden in uspešen, se bo to poznalo v Evropi. Kajti tudi ta je v krizi, tudi njo je v težave najbolj spravil enak – neoliberalni – razvojni vzorec. Res je bil vsaj v razvitih delih Evrope manj skrajen in ni tako razsul javnih služb, sociale, pokojninskega sistema, a razdiralno je deloval povsod; družbe je ostro razslojil, jih napravil dovzetnejše za desne skrajneže in bolj konfliktne. Konfliktnost se prenaša v meddržavne odnose in tudi zato – in seveda zaradi velikih razvojnih razlik – je Unija tako težko vodljiva. Taka bo kot celota teže posnemala New New Deal, če ga bo Amerika res zmogla. Za zdaj lahko rečemo: ni vse iz nje slabo.

V Sloveniji tečejo ta čas prav nasprotni procesi od tega, kar v Ameriki nakazuje Biden. Tu vlada cepilni kaos, tu so sindikati sovražnik, tu se naskakuje dobra voda, tu se vse privatizira, tu se bogatim davki znižujejo, protesti pa prepovedujejo.