Za mano potop

Janko Lorenci

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Kolumna

Janševa vlada znižuje davke in obremenitve v prid premožnih in bogatih. To je neumno, sebično, za veliko večino državljanov škodljivo početje. A podobno ravnajo tudi levosredinske vlade. V Sloveniji, in ne samo v njej, je to očitno postal stalni trend, kar zakonitost.

Davki so lakmusov papir družbe. Če niso ustrezni, država boleha. K ustreznosti davkov spada njihova proporcionalnost – bogatejši plačujejo absolutno in relativno več. Taki so izraz solidarnosti na nacionalni ravni, omogočajo dostojno in široko dostopno zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem, pa tudi razvoj, saj brez njih ni denarja za znanost, kulturo in druga »mehka« področja, ki ne morejo delovati zgolj na komercialni podlagi, a so po svoje jedro civiliziranosti in napredovanja. Skratka, če so davki prenizki in neproporcionalni, se večini godi slabo.

Še pred pol stoletja so bili bogati in podjetja povsod na Zahodu obdavčeni neprimerno bolj (tudi do 90 odstotkov) kot danes. Potem je neoliberalizem pohabil načelo družbene solidarnosti, s tem pa tudi davčne sisteme. Zdaj se bogastvo že nekaj desetletij pospešeno kopiči v čedalje manj rokah, tako da se bližamo (Piketty) fevdalni porazdelitvi bogastva. To ima vrsto posledic.

Vpliv bogatih (kapitala) še narašča, politika tako vedno bolj zastopa bogato manjšino. Pri nas je dobršen del kapitala v tuji lasti, nanj nima politika nikakršnega vpliva, to pa dodatno krni možnost avtonomnega razvoja v prid večine. In če o javnih zadevah odločajo tisti, ki sploh niso voljeni, je pohabljena sama ideja demokracije.

Manjši davčni prilivi neizbežno slabijo javne službe, z njimi pa propada socialna država – civilizacijski dosežek 20. stoletja in osnovna zavarovalna polica navadnih državljanov. Hkrati se pospešuje razslojevanje. Davčna bremena se z izpadom davkov bogatih in premožnih prevaljujejo zlasti na ramena srednjega sloja, ki tako izgublja materialno varnost, postaja negotov, prekaren, nestabilen … Privilegiranje premožnih ne prinaša pospešenega razvoja in pretakanja bogastva navzdol po družbi, kot nam lažejo uradni in medijski propagandisti, ampak zadolževanje države, krčenje javnih služb, nazadovanje socialne mobilnosti; otroci revnejših ostajajo revni, se ne šolajo in tako izhlapevajo tudi prihodnji potenciali. Poleg tega se spreminja družbena klima.

Občutek varnosti, ki ga vliva delujoča socialna država, izginja, prihodnost je za marsikoga grožnja. Ostro razslojevanje že samo po sebi zbuja nezadovoljstvo, frustracije, konfliktnost. Človek je, pravijo mnoge študije, po naravi tekmovalno, a tudi solidarno, sodelujoče bitje, sicer kot vrsta ne bi preživel. Zdaj večina še naprej sodeluje v delovnih in vsakovrstnih družbenih procesih, a sistem je tak, da za to ni ustrezno (po)plačana, na drugem, manjšinskem polu pa se dogajajo prave orgije nezasluženega bogatenja.

To v ljudstvu ustvarja mešanico otopelosti, jeze, zmede, ostrih nihanj, v takem ozračju pa vznikajo populisti, skrajneži, lažni odrešeniki, prihajajo na oblast milijarderji in polkriminalci in še rahljajo solidarnost in demokracijo. Hkrati narašča uporniški potencial, saj večina čuti ureditev kot krivično. Družbe tako nihajo med apatijo, zmedo in izbruhi nezadovoljstva. To je čas zelo različnih odprtih poti.

Nemirno je povsod na Zahodu, tudi razvitem. A hujše je praviloma tam, kjer so demokratične tradicije plitvejše, splošna razvitost nižja, socialne razlike brutalnejše. V Evropi to velja zlasti za njen vzhodni del. Ni naključje, da tu že živijo poldiktature, pa čeprav članice Unije. V tej nesrečni coni je tudi Slovenija in tu se prav tako že kažejo posledice naraščajoče neenakosti in razslojevanja. Smo med državami z najnižjimi davki, nepremičninskega davka pa sploh nimamo. Kak naš nepremičninski mogotec lahko ima za pol ulice hiš, a zanje ne plačuje tako rekoč nič, pa še stoka.

To je za državo s tolikimi prekarci, mladimi brez perspektive, starčki s penzijami za umret, podhranjenim zdravstvom … dekadenten razvoj. Zanj je kriva vsa politika. Tudi Cerar in Šarec sta neobčutljivo nižala davke za bogate in kapital. Vsak Janšev mandat je še posebej socialno surov, nedemokratičen, polkriminalen. Mojster vsakokrat vlada tako, da ga ali predčasno vrže z oblasti ali mu je onemogočen še en mandat. Potem pa nova žalostna rutina: nasledi ga mlačna sredinska politika, ne tako skrajna in brutalna, vendar dovolj nealternativna (npr. servilna do kapitala), da se lahko Janša čez čas vrne.

Podobno se izteka njegov tretji mandat. Tudi premieru je že jasno, da bo najkasneje čez leto ob oblast, in zdaj se obnaša kot desperado: odvrgel je vse maske, povsod seje svoje kadre, na veliko deli neproduktivne denarje, znižuje davke za premožne, divje zadolžuje državo, uničuje nadzorne institucije, napada medije. V isti sapi ruši pravnost in socialnost, ta siamska stebra vsake znosne družbe. Gre se taktiko požgane zemlje za politiko, ki ga bo nasledila, kaznuje pa tudi nehvaležno ljudstvo, ki ga noče ljubiti, ampak bi ga kar nagnalo. To je tipični Janša-za-mano-potop.

Tako streže svoji maščevalnosti, hkrati pa zavestno ustvarja podlago za novo krizo in novo vrnitev. Ta perspektiva, že potrjena z dogajanjem v preteklosti, nalaga opoziciji in javnosti velikansko odgovornost. Opoziciji narekuje, da zleze iz mrtvila in statusquojevstva, javnosti, da končno postane res zahtevna. Da torej pomaga vreči janšizem, opoziciji pa vsili zasuk. Ji reče: niso dovolj drugačen odnos do polpreteklosti, večja liberalnost, posluh za razne identitete, strpnost do kritične kulture in medijev. Hočemo tudi dostojno življenje za večino in varnejšo prihodnost – se pravi močno javno zdravstvo, šolstvo, kulturo, znanost, socialo. To zahteva tudi prave in pravične davke. Hočemo izrecne in zapisane izjave in številke pred volitvami.