Slaba vladna tarča

dr. Bogomir Kovač

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Tragikomična zgodba sporov med vlado in STA razkriva vso politično-ekonomsko bedo sedanjih kaotičnih razmer v Sloveniji. Za Janšo postaja bitka z Veselinovičem vse bolj prestižno politično vprašanje, do kam sežeta njegov vpliv in moč. Težava pa je večplastna. Mediji so za avtokrate vedno spolzko polje, Janševe obsesivne bitke z mediji so zato zanj vedno tvegane in nevarne. Korporativno upravljanje je tu priročno manipulativno orodje, ki mu pri SDS niso kos. Pravne neumnosti in abotni zapleti vladnih akterjev so iz dneva v dan večji in po naravi reči obsojeni na propad. Izbira področja spopada je strateško zgrešena, mednarodno in tudi doma. Internacionalizacija primera pomeni izgubo ugleda države in mednarodne podpore vladi. Doma zapleti s STA združujejo civilno družbo in politično razklano opozicijo. Dovolj za stopnjevanje političnega kaosa, premalo za njegov preboj.

Zgodba ni od včeraj. Predstava, da slovenska politična desnica potrebuje medijsko podporo, da bi osvojila oblast, je stara domala trideset let. Slovenska medijska scena se je ob nastanku države napajala pri kritični civilni družbi sredi osemdesetih let. Bila je hkrati dovolj profesionalna, da je zaobjela komunistične in tudi tranzicijske zablode. Toda Demosov osamosvojitveni projekt se je hitro sfižil, pokopali so ga notranja nesoglasja in sistemske zablode. Izgubili so politični kapital, še preden so si prisvojili ekonomskega. Toda za politični poraz so vedno znova krivili druge, predvsem medije. Njihovo »uravnoteženje« je postalo druga stran želene »sprave«, ki je oslovski most slovenske politične (ne)odgovornosti pred in med II. svetovno vojno ter po njej. STA je leta 1991 ustanovljena kot državotvorna tiskovna agencija, medijska središčnica, identitetni oplesk nove države. Dvajset let kasneje je dobila ustrezno pravno ureditev, leta 2021 postaja nesojena politična žrtev. Po tridesetih letih STA umira skupaj s svojo državo, na obroke in na počez.

Janševa vlada je že spomladi 2020 želela prevzeti RTV in STA, v predlogu sprememb in dopolnil zakona o STA ju je celo povezala. Namesto državnega proračuna kot vir financiranja STA nastopa del RTV-naročnine, o nadzornem svetu namesto parlamenta odloča vlada. Politični pritisk z ekonomskimi sredstvi, banalno, toda učinkovito. Toda zakaj je STA takšna težava? Odmislimo osebne zamere med Urbanijo (Ukom) in Veselinovičem kot direktorjem STA, pozabimo, koliko je politično še vreden Janša, če mu ne uspe zrušiti vodstva STA. Gre za STA kot institucijo in sedanja vlada zahteva resetiranje sedanje državne ureditve, Janša si želi graditi svet po svoji meri. Od tod politični model vzporednih neformalnih institucij, vladnih svetov, koordinacijskih skupin, ki delujejo mimo institucionalnih okvirov, pravil in zakonov. Od tod ta neznosna improvizacija vladanja, ki v kompleksnih krizah pač odpove, od protikriznih KPK do precepljenja ljudi. STA je zgolj ogledalo te izkrivljenosti in izprijenosti.

STA je težko osvojljiva trdnjava, ker ima svoj zakon in je za nameček še samostojna gospodarska družba, zavezana korporativnim pravilom ZGD. Korporativno in obligacijsko pravo zavezujeta oba partnerja, vodstvo družbe in državo kot lastnika, tako glede načina poslovanja in financiranja. Tu preprosto ni manevrskega prostora za improvizacije, hierarhija institucionalnih razmerij in odgovornosti je jasna. STA kot kapitalska družba odgovarja nadzornemu svetu, nadzorni svet (NS) po zakonu nastavlja parlament, vlada ima pristojnosti prek skupščin, načini letnega poročanja so določeni, razkritja dokumentov in poslovnih tokov tudi, morebitne spore, tudi glede financiranja, razrešujejo pristojna sodišča. Pika. Od tod dalje je vključevanje drugih deležnikov zaradi posebne javne službe in potrebne legitimnosti stvar politične demokracije in domačijske kulture. Tako pa smo dobili šolski primer, kako država ne sme in ne more ravnati in česa na STA niso storili, pa bi lahko.

Ker vladni strani in koaliciji ni uspelo s spremembo zakona o STA, sta posegli po klasičnih političnih in ekonomskih pritiskih. Vlada zahteva od NS razrešitev direktorja, stopnjujejo se inšpekcijska preverjanja, celo kriminalistične preiskave, zavrača dolžno financiranje lastne agencije. Toda RS lahko svoje interese izvaja izključno prek mehanizmov korporativnega upravljanja, svoje obveznosti imata obe stranki določeni v letnih pogodbah o izvajanju javne službe. Razmejitev tržne dejavnosti in javne službe je jasna, kljub skupnim računovodskim izkazom. Slavni Ukom zastopa državo glede javne službe in ne zasebnih poslov, če želi država vedeti kaj več, ima na voljo skupščino, posredno nadzorni svet in revidirana poslovna poročila. Vse drugo je razkazovanje neznanja in abotnega vedenja. Slednjega si je pred časom privoščil na novo izvoljeni član NS, več kot očitno vladni zaupnik.

STA se je na drugi strani pustila speljati na politični led prerekanja o rečeh, kjer ni kaj razpravljati. Obligacijska razmerja glede financiranja so tipičen primer, ko bi morala družba že poseči po tožbi do dolžnika glede spoštovanja pogodb. Sodišče in ne politično prerekanje je prostor razčiščevanja, dokler še lahko sodijo avtonomno in nepristransko. Podobno velja glede zaščite družbe pri ravnanju člana nadzornega sveta pri odtujitvi listine in širjenju lažnih informacij o STA. Ne gre zgolj za zakonske določbe kogentne narave, tipične pasivne legitimacije, temveč za aktivni princip adekvatne vzročnosti, ki vodi do spornega ravnanja in oškodovanja ugleda družbe. Tu ni dovolj moralna presoja, potrebna je tudi odškodninska odgovornost. In tudi tukaj reči stojijo.

STA je slaba vladna tarča. Zlahka je razburila tujino, simbolno združila ljudi doma in dodatno spodbudila upor množic. Janša je vojno izgubil, zdaj čaka v bunkerju na svoj konec, vmes dela škodo sebi, svojim in drugim. Žalostno, toda resnično.