N'toko

N'toko

 |  Mladina 18  |  Žive meje

Hojsova enačba

Aleš Hojs še zdaleč ni prva čudaška osebnost, ki so jo zgodovinske okoliščine vrgle na visok državniški položaj

Bil sem na zasedanju ene izmed parlamentarnih komisij, kjer bi moral prebrati poročilo, moja pozornost pa je bila povsem drugje. Dve klopi pred menoj se je namreč namestil Aleš Hojs, in naj sem se še tako trudil ohraniti zbranost, mi njegova pojava ni dala miru. To je torej zloglasni Hojs? To je ta propagandni mastermind in šef represivnih organov? Ta nepočesana glava, ki nekaj metrov pred menoj štrli iz ponošenega rjavečega rekelca? Ti razdraženi škratovski ročici, ki vrtata po zbledeli rjavi aktovki, polni zmečkanih robcev, mask, papirjev? Deloval je kot popoln tujek – kot izgubljeni vzhodnoevropski trgovski potnik iz 80. let ali eden tistih sluzastih zasebnih detektivov iz ameriških serij, ki v umazanih kadilakih prežijo na bivše žene svojih klientov. In kot bi hotel še utrditi podobo neprijetnega vsiljivca, je z otročjo samovšečnostjo poniževal in blatil vse okoli sebe. Vem, da je nezrelo ocenjevati ljudi na podlagi njihove fizične pojavnosti, ampak ne morete v živo videti Hojsa in si ne postaviti vprašanja: »Kako, hudiča, se je pa to bitje znašlo v parlamentu?« In zakaj vsi poslanci, celo opozicijski, tako spoštljivo trpijo njegovo ropotanje? Mar ne opazijo, da ta človek ni resničen politik? Ali samo jaz vidim to prevaro?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

N'toko

N'toko

 |  Mladina 18  |  Žive meje

Bil sem na zasedanju ene izmed parlamentarnih komisij, kjer bi moral prebrati poročilo, moja pozornost pa je bila povsem drugje. Dve klopi pred menoj se je namreč namestil Aleš Hojs, in naj sem se še tako trudil ohraniti zbranost, mi njegova pojava ni dala miru. To je torej zloglasni Hojs? To je ta propagandni mastermind in šef represivnih organov? Ta nepočesana glava, ki nekaj metrov pred menoj štrli iz ponošenega rjavečega rekelca? Ti razdraženi škratovski ročici, ki vrtata po zbledeli rjavi aktovki, polni zmečkanih robcev, mask, papirjev? Deloval je kot popoln tujek – kot izgubljeni vzhodnoevropski trgovski potnik iz 80. let ali eden tistih sluzastih zasebnih detektivov iz ameriških serij, ki v umazanih kadilakih prežijo na bivše žene svojih klientov. In kot bi hotel še utrditi podobo neprijetnega vsiljivca, je z otročjo samovšečnostjo poniževal in blatil vse okoli sebe. Vem, da je nezrelo ocenjevati ljudi na podlagi njihove fizične pojavnosti, ampak ne morete v živo videti Hojsa in si ne postaviti vprašanja: »Kako, hudiča, se je pa to bitje znašlo v parlamentu?« In zakaj vsi poslanci, celo opozicijski, tako spoštljivo trpijo njegovo ropotanje? Mar ne opazijo, da ta človek ni resničen politik? Ali samo jaz vidim to prevaro?

Aleš Hojs še zdaleč ni prva čudaška osebnost, ki so jo zgodovinske okoliščine vrgle na visok državniški položaj. Včasih so takšni posebneži simptom porušenih lokalnih političnih ekosistemov (glej Boris Johnson), včasih se tam znajdejo zaradi potreb imperija (glej Boris Jelcin). Pri nas velja interpretacija, da je Hojsa in njemu podobne like v politiko naplavil janšizem, da se je brezhrbtenična opozicija naučila z njimi živeti, da je naš politični prostor ugrabljen in vsi akterji trpijo za stockholmskim sindromom … Skratka, minister Hojs kot nesrečni stranski produkt domače politične krize. Ampak če se že vsi domači politiki pretvarjajo, da imajo opravka z resničnim politikom, ne pa z zlikovcem pozabljenega B-filma, tega zagotovo ne morejo kupiti v Evropi, mar ne? Tuji državniki bodo ob pogledu na Hojsa zgroženi … zahtevali bodo, da odstranimo tega čudaka izpred njihovih oči in privedemo pravega ministra. Slej kot prej bo razkrinkan!

Le kako bi se na Hojsa recimo odzvala kaka ugledna evropska političarka? Recimo resna švedska socialdemokratka, kot je evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johanson? Marsikdo je prejšnji teden z zanimanjem pričakoval njen obisk in upal, da bo na srečanju s Hojsom prišlo do obračuna – da bo postavila lažnega ministra na njegovo mesto, mu vrgla v obraz vse njegove grehe. Namesto tega smo gledali nasmejano gospo, ki spoštljivo kima grgranju ekscentričnega strica. Skupaj sta kramljala o obvladovanju migracij, o delitvi bremena deportacij (»solidarnost nekaj stane!«). Strinjala sta se, da večina migrantov na Balkanu ni beguncev. Veselila sta se predsedovanja Slovenije EU. Za kamere sta si nerodno staknila komolce. Kot dva resna, zrela politika. Novinarju Urošu Škerlu Krambergerju se je ob tem srečanju med bruseljsko tehnokratko in perifernim rasistom zapisalo: »Generalni vtis ob obisku iz Bruslja: Evropska komisija ni naša zaveznica … v borbi z ultrakonservativno skrajno desnico, ki je trenutno na oblasti, smo sami.«

To ne more biti naključje. Vsi ti politiki, domači in tuji, ki sicer tako skrbno čuvajo vrata svojih institucij, niso kar tako medse sprejeli ekscentričnega Hojsa, niti niso nekakšni pasivni ujetniki janšizma. Ti ljudje se Hojsu dobrikajo in klanjajo, ker ga potrebujejo. Potrebujejo točno takega notranjega ministra. Potrebujejo operativca, ki si je pripravljen umazati roke. Potrebujejo ga, tako kot pedofil rabi umazanega odvetnika, čigar obramba ni kompromitirana z moralnimi zadržki. Slovenski vladajoči razred potrebuje človeka, ki bo med epidemijo tepel prebivalstvo, bruseljski pa nekoga, ki bo na šengenskih mejah tepel migrante. Ko bo opravil svoje delo, ga bodo morda žrtvovali, se pretvarjali, da ga niso nikoli poznali, da so bili v resnici njegovi ujetniki. Nikoli niso res hoteli pustiti temu čudaku marširati po prestolnici v spremstvu specialne enote, niso hoteli nasilja nad protestniki, niso hoteli šestmesečne policijske ure, napadov na medije ali rasističnega zakona o tujcih … rekli bodo, da se je vse to zgodilo proti njihovi volji.

Tako kot ostale funkcionarje je Hojsa na položaj prinesel neusmiljeni narek številk, ki mu je podrejen celoten politični razred. Leta 2013 je bil proračunski primanjkljaj tista številka, ki je postavljala in odstavljala politike – od države je zahtevala iracionalno servilnost pri prodaji podjetij in dokapitalizaciji bank, česar je bila zmožna le iracionalno servilna vlada Alenke Bratušek. Vsi se danes pretvarjajo, da z njo niso imeli nič, ohranili pa so institucionalizirane varčevalne norosti njenega mandata. Dve leti kasneje je povečano število beguncev zahtevalo komično brezčutno vlado, ki bo pripravljena povoziti naše človeške instinkte in ograditi državo z rezilno žico – dobili smo komično brezčutno ministrico Vesno Györköš Žnidar. Vsi se danes pretvarjajo, da niso imeli z njo nič, ohranili pa so njeno žico in uzakonjeni rasizem. Danes je število okuženih s covid-19 tisto, ki diktira politiko. Zahteva, da se nehumana represija, kakršna je v veljavi do migrantov, razširi tudi na del domačega prebivalstva. Zahteva grde, nepopularne in nerealistične poteze, kakršne lahko uresniči le grd, nepopularen, nerealističen minister Aleš Hojs. Čez eno leto se bodo vsi obnašali, kot da niso imeli z njim nič, ohranili pa bodo vse vzvode represije, ki jih je vnesel v sistem.

Morda sem v resnici jaz tisti, ki je bil zaveden. Le zakaj ne bi bil Hojs pravi politik? Če se pretvarjamo, da je Hojs le anomalija, nesrečen lapsus v našem političnem sistemu, si zakrijemo oči pred tem, da je v resnici njegov normalni in celo nujni del. Če Evropa ne bi imela Hojsa na svoji periferiji, bi morala sesuvati naše vlade, dokler ga ne bi dobila. Če domači politiki med epidemijo ne bi imeli v svojih vrstah tega koleričnega pajaca, bi prečesali vse zatohle pisarne komunalnih podjetij, pregledali vse odbore sumljivih nogometnih klubov, se spustili v najtemačnejše kotičke zarotniških medijskih hiš, dokler ga ne bi našli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.