Partijski izganjalec hudiča

Heni Erceg

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Hrvaška

Pred 15 leti se je znani ameriški producent odločil, da bo nekaj prizorov za film Omen 666 posnel na lokaciji antične Salone v predmestju Splita. Z vsemi potrebnimi dovoljenji so filmarji nato postavili veliko leseno ploščad, ki naj bi »odigrala vlogo« arheološkega najdišča v Izraelu, po katerem naj bi se sprehajali igralci. Za teh nekaj prizorov bi Hrvaška dobila precejšnjo vsoto, toda neki omejenec je zažgal pripravljeno prizorišče snemanja, producenti so se umaknili in napovedali tožbo. Zahtevali naj bi približno pol milijona dolarjev odškodnine za povzročeno škodo in izgubljeni čas, potem pa so se pozanimali, kako te stvari potekajo na Hrvaškem, izvedeli, da se bodo morali s tožbo – glede na hitrost tukajšnjega pravosodja – ubadati pravniki, in se premislili.

Dogodek, povezan z omejencem, ki je podtaknil požar v Saloni, je utonil v pozabo, v spominu je ostal samo irskemu režiserju Johnu Mooru in ta je tujim medijem razlagal o vandalskem vedenju domačinov, o večmesečnem zastoju pri snemanju … in tako prispeval k širjenju ugleda Hrvaške po svetu. Tukajšnja policija je ugotovila, da je bil požar v resnici podtaknjen, bedaka, ki je to storil, pa niso nikoli našli. Vse do danes. Razkril se je kar sam, ko se je hvalil naokrog, da je prav on zaslužen za izgon filmske ekipe iz Hrvaške. Vse to je povedal pred kamerami, ponosen na svoje domoljubno-katoliško junaštvo v imenu ljudstva, ki »je bilo na nogah zaradi snemanja grozljivke s Satanom, v kateri naj bi se iz groba svetega Dujma dvignil mali hudič s črno roko«. Zaradi tega se je, je povedal, odločil udejanjiti »svoj scenarij«, zarana se je namenil k ministru za kulturo, da bi ga prepričal, naj ustavi že dogovorjeno snemanje, če pa mu ne bi uspelo … no, potem bi začel uresničevati svoj načrt. S telefonom naj bi dal znak sodelavki na terenu, da bi izpeljala požig in tako preprečila snemanje filma, ki propagira Satana in je zelo »razburil meščane« ter spravljal ob pamet cerkev, saj je nadškof ogorčeno zahteval razveljavitev pogodbe, ki jo je bil Arheološki muzej v Splitu podpisal z družbo 20th Century Fox. Ker naj bi »šlo za grozljivko, ki tepta svetost in dostojanstvo prostora, kjer se dva tisoč let opravljajo verski obredi. Neprijetno nas je presenetilo, da ste podpisali pogodbo, ne da bi se kakorkoli posvetovali s cerkvijo, in s tem pokazali prezir do najglobljih verskih čustev, povezanih z našo preteklostjo,« je takrat zapisal nadškof, čeprav cerkev ni lastnica Salone, ta je kulturni spomenik, kjer bi morali snemati tudi visokoproračunsko novo verzijo znanega filma Prerokba. Vendar je niso zaradi požiga prizorišča in ker je muzej razdrl pogodbo in s tem privolil, da bo za cerkev in partijo odigral vlogo ideološkega filtra in cenzorja.

Minevala so leta, Salono so si hodili ogledovat turisti, pred dnevi pa je tja prišla tudi ministrica za turizem z gostiteljem, splitsko-dalmatinskim županom, ki je nekakšen predsednik regije. Takšnih regij je v Hrvaški kar 20, čeprav ima država približno toliko prebivalcev kot manjša newyorška četrt; ta zemljepisna razdelitev, ki si jo je zamislila desničarska HDZ, je namenjena zgolj temu, da se partijski kader varno razmesti po več tisoč županijskih funkcijah, torej je v resnici namenjena klientelizmu in korupciji. V glavnem, župan se je odločil ministrici pohvaliti s svojim pobalinstvom, in je priznal, da je prav on tisti topoglavec z začetka zgodbe, ki je sodelavki, prav tako navzoči tam, naročil, naj zažge prizorišče snemanja. Ministrica se je smehljala in ni z ničimer pokazala naravne osuplosti nad barbarskim dejanjem kolega, ta pa se je še naprej hvalil z organizacijo tega vandalizma, s katerim se je Hrvaška v svetu predstavila kot domovina zarobljenih polinteligentov.

Dobro, v resnici je točno to, veselje pa zbuja javno priznanje lastne norosti in kaznivega dejanja, ki se je potem znašlo celo na papirju. »Dejansko gre za resnični dogodek,« je zapisal požigalec samo nekaj dni pred volitvami, na katerih ponovno kandidira za položaj župana s povednim, satiričnim geslom »Naj govorijo dejanja!«, in dodal, da se je »odločil preprečiti poskus skrunitve groba svetega Dujma, saj bi takšni prizori grobo žalili čustva vernikov«, da »finančnim koristim navkljub nekaterih stvari ni mogoče meriti z denarjem«, in da je po svojem mnenju »ravnal pravilno«, ko je z nasiljem preganjal umetnost.

Toda to javno priznanje kaznivega dejanja ne govori samo o moralnem habitusu še enega zarobljenega desničarja, ampak priča tudi o splošnem stanju zavesti njegove stranke, ki se je skupaj s cerkvijo desetletja vedla kot edini lastnik Hrvaške. Prav zato je lahko model, ki z »neprimerno« umetnostjo obračunava z nacističnim požigom, svojo večno partijsko sinekuro uporabil v koruptivne namene in v javnih podjetjih zaposlil ves svoj podmladek, sinove in zeta, seveda vse brez javnega razpisa. Zdaj, ko se pred partijsko tovarišico pobalinsko hvali s svojimi piromanskimi junaštvi, se zaveda, da je kaznivo dejanje, za katero je predvidena kazen do enega leta zapora, zastaralo. Lahko pa s tem, kot pravilno računa, zagotovo pritegne nekaj glasov tistega dela volilnega telesa, poblaznelega in zadrtega, ki pregon hudičevih filmarjev iz Splita zagotovo šteje za dejanje obrambe naših krščanskih vrednot.

No, kaj si o vsem tem misli »proevropsko« usmerjeni predsednik njegove partije in premier, še ne vemo. Vemo pa, da ga ni vražjega režiserja, ki bi bil sposoben verodostojno pričarati moralno grozo, s katero je zaradi delovanja premierove stranke prežeta Hrvaška.