Težavnost prave mere

Janko Lorenci

14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Kolumna

Janša je direktorja STA Veselinoviča obtožil sodelovanja pri umoru, sam pa počasi zares ubija agencijo. Oboje spada med njegove hujše izjave in dejanja. Kako se odzvati na tak govor in taka dejanja, strupena, sovražna in nevarna? Janša in SDS, ukrojena zvesto po njegovi podobi, sta v slovenski politiki unikum, grupacija z vsemi značilnostmi skrajne desnice, ki sredi pandemije in z njeno pomočjo državo in družbo dobesedno mrcvari.

Politično izobčenje take stranke, tako da se z njo ne sklepa koalicij, ostaja absolutno upravičeno. A Janša in SDS sta seveda tu, celo na oblasti, z njima oz. o njiju je treba nekako govoriti, komunicirati, celo sodelovati. To velja za politiko, medije, gospodarstvo, civilno družbo … To občevanje pa še ne pomeni priznavanja, strinjanja, odobravanja. Zlasti ne na način predsednika Pahorja; Janševa govorica je sovražna, Pahorjeva pa hinavska; pod krinko nadstrankarstva janšizem podpira, relativizira, priskrbi mu naklonjene kadre. Taka drža je nevarnejša od drže hojsov in mahničev, zarobljencev, pri katerih dobro veš, pri čem si. Pahor je eden stebrov janšizma.

Sovražni jezik ima močan čustveni srk. Na sramotenje, poniževanje, ustrahovanje odgovoriti ostro, tudi žaljivo, v podobnem tonu, je človeško. Toliko bolj, če vidiš, da te z oblastnih višav zmerja, ponižuje, diskreditira nekdo, ki vleče v svoj verbalno-čustveni bestiarij vso državo. Skratka, sovražni jezik je nalezljiv in vsake toliko si je treba dopovedati, da ne smeš podleči skušnjavi enake govorice. Če ji podležeš, se ujameš v kletko, v kateri zavladajo slaba čustva in izženejo razum.

Ta pa je prav zdaj, v času Janševe agonije, zelo potreben. Če tudi sam začneš sejati miselno-čustveni strup, se nujno zgodi več stvari. Prostora za stopnjevanje besedne ostrine kmalu zmanjka in znajdeš se pred vprašanjem – kam, kako naprej? Boš začel streljati, boš otrpnil, se izključil? Drugič, ob takem dialogu dveh verbalno divjih se argumenti vedno bolj umikajo in na koncu izginejo, vsi samo še bevskajo. Tretjič, izgubiš distanco do samega sebe in svojega tabora, s tem pa sposobnost samokorektur. V tem procesu čutiš (in to je vsaj sprva slab občutek), da tudi sam postajaš enak popadljiv pes. Vse to velja za posameznike in skupine.

Tu je še ena, morda ključna posledica. Če sam postaneš divjak, se tvoja prepričljivost, tvoj vpliv – recimo mu vpliv zmernih – zmanjša. Ko se ukvarjamo z nasprotnikom, ki ga žene sovraštvo, po malem vedno nagovarjamo tudi tretjega, ki dogajanje v glavnem le opazuje, a ga kot volivec občasno pomembno določa. Vplivaš pa lahko le na del teh tretjih, opazovalcev. Janševi volivci so praviloma nepremakljivi. Volivcev lastnega (levosredinskega) tabora v glavnem ni treba prepričevati, kako naj volijo. Resneje lahko vplivamo kvečjemu na seleče se, nihajoče volivce, ki še niso trdno zamehurčkani, ki še slišijo tudi argumente. Zato se jih zgolj divji govor brez argumentiranja slabo ali sploh ne dotakne ali pa sproži celo odpor in refleks: saj so vsi enaki. In potem v boljšem primeru ne volijo, v slabšem pa volijo janšiste.

Skratka, treba je ostati zmeren, v tem okviru pa se držati klasične modrosti: išči pravo mero. To ni lahko. Ne smeš molčati, mirovati, se odklopiti ali sploh ne reagirati, sicer zastrupljevalec še laže zastruplja. Če se odzoveš, si lahko premedel, pretih in se ne dotakneš tistih tretjih. Lahko pa si preveč strupen, predivji. Torej prava mera: argumentiranje, analiziranje in primerno izrazje. Gotovo pa so včasih potrebne tudi močne, grobe besede. Ali so pravšnje, je odvisno od okoliščin, pa tudi od posameznika, ki jih izreka, njegove verodostojnosti, drže, zgodovine. Pomembno je tudi, kako jih izreče; argumenti praviloma delujejo veliko bolj prepričljivo, če so opremljeni z nenarejenimi čustvi.

Včasih pridejo trenutki, ko je treba izreči hude, celo najhujše besede. Na primer fašist. Je zdaj tak trenutek? Lahko uporabimo ta izraz za janšizem, za Janšo? Meja med svobodo govora in njeno zlorabo je tenka in v dvomu se je bolje odločiti v prid svobode. Toda: Janša ni fašist, janšizem ni fašizem. Lahko pa mirno rečemo, da njegove metode in dejanja vodijo v to strašno smer; vsekakor spodkopavajo elementarno poštenost, demokracijo in socialnost, torej blaginjo večine prebivalstva. Zadnji dve sta ustavni kategoriji, v spopadanju z janšizmom gre torej tudi za obrambo ustave.

Zato so nadpovprečno ostre sodbe in besede upravičene.

A treba je upoštevati paradoks: Janši ustreza, da sprejmemo njegov besednjak, njegovo strupenost. V vsesplošnem zmerjanju se dejstva in argumenti izgubljajo, tu je le še kaos hudih besed, tu postajajo vsi enaki. Ustreza mu celo, če mu rečemo fašist. Saj to kljub vsemu ni. A ob takih izrazih lahko tretjim opazovalcem doma in v tujini reče, poglejte jih, saj so taki kot jaz.

Zato je, ponovimo, potrebno predvsem hladnokrvno analiziranje, opisovanje, dokumentiranje njegovega početja, besednega in dejanskega. Že to si zasluži težke besede. Saj vlado očitno vodi človek, ki je nikakor ne bi smel; človek, ki nenehno laže, ustrahuje, zmerja, vodi sumljive posle, medtem ko epidemijo – najhujšo nadlogo v zgodovini samostojne Slovenije – usmerja tako, da se vleče, mori, prinaša trpljenje in mnoge pripravi do tega, da se nočejo cepiti.

Največjo odgovornost za pravo mero nosijo opozicijska politika in mediji. Slednji že zato, ker so Janši z uravnoteževanjem pomagali rasti; pomagali so, da je postal skrajen in uničevalen, tako da zdaj na smrt ogroža tudi njih. Pametnejši mediji pa se seveda zavedajo, da je janšizem v marsičem proizvod našega celotnega razvoja, deloma naključen, deloma nujen.