Postaja želja na tramvaju poželenja

dr. Bogomir Kovač

14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Socialni vrh v Portu je pomenljiv uvod v konferenco o prihodnosti EU. Pandemijska kriza odpira poti socialnega mehčanja evropskega neoliberalizma, socialni stebri postajajo dejanska strateška agenda EU. Socialna Evropa postaja edina prava primerjalna prednost stare celine, EU se vrača na svoja izhodišča. Socialna država je medvojni ameriški izum, tudi tokratna revitalizacija poteka na obeh straneh Atlantika. Tudi zdaj je to izhod v sili in ne zveličavni cilj. Kriza politične legitimnosti načenja države in skupnost. Veliki makroekonomski dialog je šele na začetku, nova diferenciacija namesto stare konvergence. Precep je dvojen. EU ne more po stari poti in ne zmore nove. Ekonomska obnova zahteva več federalizacije, politična prenova več decentralizacije. Evropeizacija civilne družbe in socialne pravice so prava pot, toda EU je brez svojega »demosa« obsojena na večna razpotja. Zato je Porto še ena postaja želja na evropskem tramvaju večnega poželenja.

Izbira Porta za evropsko socialno konferenco je že sama po sebi povedna. Portugalska je bila del problematične skupine PIIGS, držav EU z najglobljo krizo po letu 2008. Še vedno ji ni uspelo vrniti realnih plač na predkrizno raven. Preprosto, povprečni zaposleni prebivalec Porta lahko danes s svojo plačo kupi manj kot leta 2010. Veliko ljudi živi v revščini, čeprav je brezposelnost manjša, neenakost se je poglobila. Dokaz več, da je bila evropska protikrizna politika varčevanja v zadnjem desetletju zgrešena. Zato je Porto hkrati nekakšen simbolni mejnik evropskega protikriznega zasuka. Evropska restriktivna fiskalna pravila so zamrznjena, države brez vseh omejitev financirajo zdravstvene ukrepe, ščitijo zaposlenost in socialne pravice začasno brezposelnih. Evropski socialni steber s svojimi dvajsetimi ukrepi na področju socialne varnosti, pomoči, plač, zaščite pred socialno izključenostjo želi preseči različne vidike prekarnega dela in neenakosti.

Pomeni drugačno standardizacijo nove evropske socialne države. Toda eno je govoriti, drugo storiti.

Socialna agenda je bila osrednja tema portugalskega predsedovanja EU. Pred štirimi leti so začeli v Göteborgu reševati EU skozi socialno prizmo, toda šele pandemija je prinesla pravi zasuk. Ko sta v ospredju političnih proklamacij ohranjanje človeških življenj in dostojanstvo vsakega od nas, ko blaginja postane del človekovih in socialnih pravic, potem je enakost možnosti drugačna od neoliberalnega izenačevanja ekonomskih priložnosti. Socialni mir šele odpira možnost inovativni, razvojni, zeleni in digitalni prihodnosti, kot pravi evropski novorek. »Nevidno roko trga« zamenjuje nevidna roka socialne države. Socialna EU, pravi metaforično Charles Michel, je kot zrak, ki ga dihamo, neviden, toda hkrati usoden za preživetje. Socialna EU je za novo bruseljsko ekipo vrednota, ki utrjuje evropski način življenja. Toda evropski zrak je precej onesnažen, s politično zgodovino in ekonomsko sedanjostjo, tudi evropski način življenja še danes tlakuje sebični duh evropocentrizma. Politične metafore so tudi tu strup za zgodovinski spomin in želeno prihodnost.

Izjava iz Porta je polna nove evropske samozavesti. Poudarja enotnost in solidarnost v boju proti pandemiji, od večletnega financiranja prenove EU do skupne nabave cepiv. Toda prvi projekt niti še ni zaživel, drugi je bolj polomija. Socialni dialog postaja politična nuja, ko gre za ustvarjanje novih delovnih mest in drugačno gospodarstvo, pa za zmanjševanje neenakosti in diskriminacije. Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic lahko poteka zgolj na nacionalni ravni, od spodaj navzgor, načeli subsidiarnosti in sorazmernosti so tu edino pravo vodilo. Toda kako doseči do leta 2030 skupne cilje glede zaposlenosti, izobraževanja odraslih in socialne revščine? Poglejmo kot primer evropska prizadevanja za skupno politiko pravičnejših minimalnih plač na evropskem trgu dela. Tu urna postavka niha med 12,7 evra v Luksemburgu do dveh evrov v Bolgariji, Slovenija je s 5,9 evra sedma, pred Španijo in Portugalsko, daleč pred Poljsko, Češko ali Madžarsko. Toda pomembne so relativne vrednosti, ko naj minimalna plača doseže vsaj polovico povprečne plače in preseže prag revščine. Ker so razlike v razvitosti, plačnih sistemih in kolektivnih pogajanjih velike, lahko EK na ravni EU zahteva zgolj skupne kriterije, institucije in standarde. Toda v letih 2008–2010 je EK predlagala znižanje minimalnih plač kot varčevalni protikrizni ukrep, sedaj zahteva zvišanje kot ekonomsko spodbudo sprememb. Razlike so očitne in pomembne.

Morda še največ o drugačnih namerah pove vloga ECB v socialnoekološki transformaciji. Premik je tu očiten, povsem jasno zajema fiskalni prostor EU in želi poseči celo do ravni neposrednega financiranja prebivalstva. Novi socialni dialog postaja dejansko veliki dialog makroekonomskih politik. Fiskalne spodbude in monetarna podpora razvojnih sprememb dobivajo nov pomen. Monetarna politika ne želi biti nevtralna, temveč razvojno angažirana, fiskalna prevzema tokrat pobudo reševanja pandemijske krize. Socialna država v novi razvojni preobleki pomeni nov poizkus reševanja evropskega projekta. Orodja so boljša, cilji pravi, toda manjkajo pravi nosilci sprememb.

Slovenija v Portu ni blestela z novimi idejami. Janša je poudarjal sistem vseživljenjskega učenja, evropski način življenja, ki ga je treba obraniti, da bi ga ohranili. Sloveniji je bližje migracijska kot socialna politika, bolj status quo kot spremembe. Bolj zelena, pravičnejša in vključujoča EU ne more biti del razvojno razdiralne in politično izključujoče politike doma. Slovenija ne more podpreti vizije evropske civilne družbe kot akterja sprememb, če je to največji Janšev nasprotnik. Za Portugalce je porto to, kar nam pomeni teran. Toda v Ljubljani bodo EU pozdravili s črnim panterjem. Z norostjo noriških.