Saboterji

Janko Lorenci

21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Kolumna

V nedavnem intervjuju na nacionalki je Jože Možina gostil Petra Jambreka, nekdanjega vročega komunista, po pričevanju mnogih voljnega prišepetovalca takratnih tajnih služb, zdaj pa lastnika zasebne univerze, ki živi od javnega denarja. Gost je pričakovano udrihal po komunizmu, delal propagando za janšizem in napadel javno tv, Možina, novinar te tv, pa mu je stregel z uslužnimi vprašanji. Na nacionalki imajo novinarje, ki izdajajo in uničujejo lastno ustanovo, saj ji oblast streže po življenju.

Janša je naš prvi politik s kultom osebnosti. In to kakšne! V Bruselj ne smeta evropska tožilca, ker sta se mu osebno zamerila; novinarki nacionalke je ozmerjal za prostitutki; izmika se sodni pošti, tako da ga išče detektiv. Predsednik vlade se vede kot gostilniški kvantač in mali lopov. A na vesti ima tudi zlorabljanje epidemije in razsuvanje demokracije. Državo vodi nevaren desperado.

Za javno tv je posebej nevaren. Podrejal si jo je v prejšnjih mandatih in podrediti ali (finančno) uničiti jo hoče tudi zdaj. Tega niti ne skriva in javna tv to ve. Toda posamezniki na njej še naprej navijajo zanj, eni odkrito, drugi pritajeno. Navedimo nekaj izstopajočih imen: Možina, Pirkovič, Rebernik, Areh, Pesek. Na zunaj dajejo infoprogramu pomemben ton, navznoter pa so očitno nedotakljivi. Možina je odkrit janšist, kolege s tem prav izziva in zasmehuje. Očitkov o svojem navijaštvu se brani takole: sporen sem zgolj zato, ker sem politično desen.

S tem smo pri problemu nazorskega pluralizma na nacionalki. Njena pluralnost je naravna, kolektiv je nujno sestavljen iz nazorsko pisanega konglomerata novinarjev in sodelavcev. Iz tega objektivno zahtevnega položaja se ustanova že dolgo izvija z izrazito slabo rešitvijo – z uravnoteževanjem. Na primer: pred kamero pokličeš gospoda A (desničarja), ki lahko kakorkoli reče karkoli, tudi laže, žali, zavaja …, potem pokličeš gospoda B (levičarja), ki trdi nasprotno – in tako uravnotežiš prvega. Ali pa en novinar sprašuje samo desne, drugi samo leve osebke. Ali pa se greš poplavo intervjujev in okroglih miz (se pravi nabiranja tujih, spet uravnoteženih mnenj), v lastno, trdo novinarsko delo pa vlagaš malo ali nič. Uravnoteževanje je stanje duha, ki išče komoditeto in dozdevno varnost, se izmika odgovornosti, to pa pomeni, da veliko pomembnih stvari zaobide ali praska le po površini. Skratka, uravnoteževanje ni trud za objektivnost, iskanje približkov resnici, ampak relativizacija – vse je enakovredno, nič ni boljše, nič slabše. Z uravnoteževanjem se odpoveš lastnemu mnenju, pameti in vrednotenju in postajaš podoben kakofoniji družabnih omrežij, kjer so najbolj opazni najglasnejši, najsurovejši, najneumnejši.

Skratka, pluralnost nacionalke je samoumevna, a nujno ekscesna, če je ne spremljata trdna novinarska profesionalnost in jasna, zavestno gojena identiteta; javna tv smo, zavezani javnosti in ustavi, vsak posameznik je nazorsko svoboden, ne sme pa podpirati skrajnosti in služiti kaki stranki. Do strank, na katere ga vežejo simpatije, je vsaj tako kritičen kot do tistih, ki so mu nazorsko tuje. Tako naj bi bilo.

A ni. Uravnoteževanje je škodljivo navzven in navznoter. Navzven ustvarja zmedo, vse politike enači, povzroča volilno abstinenco, posredno brutalizira javno govorico. Nacionalka je z uravnoteževanjem veliko prispevala k temu, da je v rokavicah obravnavani janšizem nekaznovano postajal vedno bolj skrajen. Navznoter uravnoteževanje duši novinarsko ambicioznost, ubija pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. V isti sapi spodbuja oportunizem. Vse to slabi vpliv in gledanost nacionalke, ki tako kastrira samo sebe, s tem pa postaja še občutljivejša za politične pritiske. Če ne bo sprememb, bo delovala vedno bolj v prazno, javnost bo čedalje bolj nenaklonjena obvezni naročnini, dohodki, programi in število zaposlenih se bodo krčili. Pod zmerno politiko se bo to dogajalo postopoma, če bo naslednji mandat dobil Janša, bo konec hiter in brutalen.

Tudi toleriranje možin je v osnovi posledica uravnoteževanja, ki je ekvilibristom ušlo iz rok. Nacionalka bo naposled morala rešiti vprašanje saboterjev v svojih vrstah in se odločiti: ima prednost nedotakljivost nekaj posameznikov ali obstoj institucije?

To bi morala storiti že zdavnaj, zdaj pa to ultimativno zahteva akutna ogroženost vseh normalnih medijev, z rtv vred, tesno povezana z naraščajočo agresivnostjo oblasti in njenih povsod razsejanih pomočnikov. Ciničnim, neprofesionalnim možinam na nacionalki je treba preprosto vzeti možnost, da zganjajo propagando janšizma, begajo javnost in spodkopavajo lastno hišo. Tu ne gre za cenzuro, tu gre za sankcioniranje kršitev novinarskega kodeksa, nacionalnega in tistega rtv (o tem je pisal Boris Vezjak). In seveda za obrambo ustanove.

Dolgoročno je še pomembneje odpraviti notranje blokade, ena največjih pa je prav uravnoteževanje. Če se tudi zdaj, ko Janša vsem na očeh lomi medije, vodstvo ne bo zganilo, se bo moral kolektiv. Dolgo so ga vzgajali v oportunizem, a v njem je dovolj nezadovoljnih, sposobnih in ambicioznih novinarjev, ki jim je jasno, da jih uravnoteževanje in pasivnost v zdajšnjem prelomnem dogajanju rineta v umiranje na obroke. Takih ljudi je bistveno več kot možin, njihova neizrabljena moč je velika, stanje pa alarmantno. Vse, kar manjka, je, da začno sodelovati in uveljavijo novo držo. Nacionalki ni nevaren Pop; kakršna je, je nevarna sama sebi.

Takšno čiščenje in iskanje identitete čaka še veliko drugih, podobno od zunaj naskakovanih in od znotraj spodjedanih kolektivov. Padec janšizma z oblasti bo čiščenje olajšal, a v bistvu se bo morala vsaka skupnost ozdraviti sama. Če bo zgolj čakala na zunanjo odrešitev, bo obtičala v ohromelosti in stari ali novi odvisnosti.