Dremajoča moč ljudstva

Janko Lorenci

28. 5. 2021  |  Mladina 21  |  Kolumna

Ko kulturni minister Simoniti, govoreč o kulturi, reče »neveden sem, ker me ne zanima«, si malo osupel in malo se ti gnusi. Enako je, ko SDS beblja o državljanski vojni. In kako čisto drugače je, ko gledaš nevladnike, ki nosijo v parlament podpise za referendum o pitni vodi! To je happening, pod zunanjo razigranostjo pa se skrivata trdo delo in pritajen strah celotne generacije. Mladi vedo, da se njihova prihodnost vrti okoli okolja.

Janševa vladavina ogroža okolje in spodobno življenje ljudi, mladih, starih in vmesnih. Javnost ji dvotretjinsko nasprotuje, a lahko nanjo le malo vpliva. Ne glede na to so protesti in obrambne akcije potrebni bolj kot kadarkoli. A janšizem se ne bo spremenil, tudi če bo na ulicah sto tisoč protestnikov. Kvečjemu se bo začasno potuhnil. Na oblasti je že tretjič in vsakič je bolj maligen.

Država nujno potrebuje drugačno vodenje. Prinesejo ga lahko revolucija, nov obraz ali sedanja opozicija. Revolucije ne bo, stranka, ki jo napoveduje Damijan, je maček v žaklju, opozicija pa je razdrobljena in bolj kilava. Ko je na oblasti, je ne zlorablja tako kot SDS, a njene »dosežke«, ki širijo moč izvršne oblasti, v glavnem pušča nedotaknjene in vedno vlada dovolj statusquojevsko, da se Janša čez čas zmagovito vrne.

Razlike med opozicijskimi strankami so znatne. Za zdaj kaže, da bo Levica, edina v levosredinski četverici, ki ponuja bolj alternativen, vendar nikakor skrajen razvoj, na volitvah težko prehitela partnerje-tekmece in tako dobila premierstvo, ki bi obetalo temeljitejši zasuk. Skratka, tudi opozicija kot celota se sama od sebe ne bo spremenila.

K temu pa jo je mogoče prisiliti. Motiv in moč za to imata ljudstvo in civilna družba. Njun pritisk postaja tisti dejavnik, ki bo odločil, ali bo po volitvah res kaj drugače ali pa se bomo pogrezali naprej. Janša bo padel, a bo zapustil razdejanje, saj se gre taktiko požgane zemlje. Hkrati se ne ve, kaj bo z epidemijo in vrsto drugih, napol že sproženih kriz, od ekonomije prek EU do okolja. Spremembe so torej krvavo potrebne, saj se razvijamo retrogradno in lezemo v nove stiske.

V družbi se zaradi nasilne oblasti in kljub ohromelosti zaradi epidemije dogajajo premiki. Ljudstvo in civilna družba čutita, da izgubljata elementarno varnost, in to sproža obrambne reakcije. Nezadovoljstvo z vlado narašča (odklanja jo 70 odstotkov anketirancev), petkovi protesti niso odmrli, čeprav trajajo že celo leto, zgodil se bo referendum kot ekološki in politični upor, mediji nihajo med strahom pred oblastjo in razgaljanjem te, nabira se jeza doslej pasivnih ali le zase skrbečih sindikatov. Če je odpor dovolj močan in širok, je še tako surova oblast nemočna – ko se je nedavno zbralo več kot deset tisoč protestnikov, si ni upala posredovati, čeprav je bilo zbiranje strogo prepovedano. Skratka, dremajoča moč ljudstva je velika.

Uporabiti jo gre za dvoje: za odpor proti mrcvarjenju oblasti in za pritisk na opozicijo. Pritisk je potreben zlasti zdaj, ko je še občutljiva za javno mnenje. Nekaj lahko doseže le, če je artikuliran, če postavlja jasne in konkretne zahteve. Samo shodi, tudi množični, glede tega ne pomagajo veliko. Usmerjeni so predvsem proti oblasti, ki je nepremakljiva, opozicije pa ne nagovorijo dovolj trdo in konkretno. Tudi zgolj zahteve po predčasnih volitvah so premalo. Take volitve bi res predčasno odstranile nevarni režim, toda z nespremenjeno opozicijo bi nas kmalu potegnilo v staro, jalovo vrtenje v krogu.

Zakaj ne bi takega pritiska izvedla pisana skupina, ki je zbrala podpise za referendum o pitni vodi? Je zaupanja vredna, učinkovita, pogumna, demokratična in ukvarja se s tematiko, ki postaja skrb mnogih. Zakaj ne bi opoziciji postavila zgolj nekaj zahtev, ki bi bile konkretne in realistične, uresničene pa bi nekaj tudi premaknile. Vsebinsko bi se, skladno z naravo skupine, ukvarjale z vplivom ljudstva – za to gre pri referendumih – in z okoljem. Nekaj mogočih zahtev: opozicija, zaveži se, da boš ljudstvu vrnila polno, zdaj farsično oskubeno pravico do referenduma. Da boš za obvezno preferenčno glasovanje. Da boš zavarovala nedotakljivost nadzornih institucij (računsko sodišče, RTV itd.) na način, ki bo presegal posamičen mandat. Da boš uvedla absolutno prepoved gradnje na dobri kmetijski zemlji in maksimalno zavarovala zrak in vodo.

Idealno bi bilo, če bi se take in podobne skupine povezale v enotno telo, nekakšen svet državljanov, dopolnjen z zaupanja vrednimi imeni z različnih področij. Tak svet bi z avtoriteto, ki bi jo bilo težko zanemariti, pozval opozicijo, naj sestavi skupni predvolilni program in vanj obvezno uvrsti zahtevane točke, spet konkretne in ne preštevilne. Če ga ne bi poslušala, bi svet podprl samo stranko, ki bi zahteve vzela za svoje. Volitve ne bodo jutri, a časa za pritisk ni na pretek. In kot rečeno, po volitvah bo opozicija postala oblast in manj občutljiva za zahteve javnosti. Taka je pač realnost.

Realnost je tudi to: ljudstvo bo danes, v petek, množično šlo na kolesarski protest in dodatno zrahljalo oblast – ali pa ne bo šlo. Množično bo šlo na referendum, ubranilo pravico do dobre vode in si povečalo vpliv – ali pa ne bo šlo. Množično bo šlo na volitve in nagnalo sedanjo oblast – ali pa ne bo šlo. Ljudstvo ima pogojno veliko moč – in odgovornost. Da slabe nažene, manj slabe pa prisili, da se izboljšajo. Ko je vse narobe, ko gre za velike stvari, je največ odvisno od njega.

Kako bo ravnalo, pa je odvisno tudi od medijev, sodstva, sindikatov … Janšizem streže po življenju vsem in postaja vedno bolj surov. Povsod v belorusijah, realnih in potencialnih, se začne z napadi na medije, potem pa se stopnjuje.

Torej greš na protest. Če dežuje, vzameš marelo.