Slovenska razvojna pot

N'toko

21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Žive meje

Prejšnji teden smo bili priča uspešnim medijskim akcijam dveh zvezdniških poslovnežev. Ena se je odvila v ZDA, kjer se je tehnološki guru Elon Musk po letu piarovskih debaklov (strmoglavljenje njegovih raket, smrti v njegovih samovozečih vozilih, slabi tviti …) vrnil pod žaromete kot častni voditelj Saturday Night Live. Spodrsljaji so bili hitro pozabljeni in v seriji skečev je bil Musk znova prikazan kot tisti junaški »space cowboy«, ki bo rešil človeštvo. Druga medijska akcija pa je potekala v Sloveniji, kjer je prvak lahkega letalstva Ivo Boscarol po aferi s strmoglavljenim brezpilotnikom nad Irakom takoj dobil termin v oddaji Nedeljski gost, v kateri je odgovarjal na zahtevna novinarska vprašanja tipa »kaj moramo Slovenci storiti, da postanemo bolj podobni vam«. Ideološki aparat je na obeh straneh luže skrbno opravil svoje delo – Musk in Boscarol sta sočasno utrdila status oseb, o katerih v medijih ni mogoče slišali drugega kot slinasti piar.

Številni direktorji dosegajo velike poslovne in tehnološke uspehe, a le redki dosežejo takšno nedotakljivost. In le majhna peščica med njimi je na stopnji, ko družba od njih ne pričakuje le ekonomskega, ampak tudi politično in duhovno vodstvo. Ko mediji govorijo z Muskom, ga ne sprašujejo o investicijskih shemah, sprašujejo ga, kako živeti »mindfull« življenje in kako rešiti planet pred apokalipso. Namesto o letalih se z Boscarolom raje pogovarjamo o tem, kako voditi državo in kako vzgajati otroke. Kapitalistični svečeniki, ustvarjeni v desetletjih nečloveškega garanja, utrjeni v ostrini mednarodne tehnološke dirke, imajo seveda odgovor na vse.

Zakaj ravno Musk? In zakaj Boscarol? Seveda sta marljiva in poslovno uspešna, a nič bolj kot tisoči drugih. Elon Musk še zdaleč ni največji igralec v globalnih proizvodnih procesih – elektronski avtomobili, po katerih je najbolj znan, pomenijo komaj 0,8 odstotka avtomobilskega trga, njegov program komercialnih letov v vesolje pa je skrajno nišna panoga. Na lokalni ravni je to še vidneje pri Boscarolu, ki v Sloveniji zaposluje manj kot 100 ljudi in se po prihodkih ne uvršča niti med 50 največjih domačih podjetij. Svečeniškega sija torej nista dobila zgolj zaradi poslovnega uspeha, ampak ker njun uspeh ljudem pomeni več kot posel. Njuna zgodba je zgodba naše celotne družbe, na njunih osebnostih pa temelji naša vera v svetovni red.

Takšna vera je v času velikih sprememb več kot potrebna. Pomislimo na dramatično tranzicijo, skozi katero je šla Amerika od 70. let do danes – iz težke industrije vzhodne obale v breztežnostno gospodarstvo Kalifornije, iz fordističnega tekočega traku v Detroitu v startupe v Silicijevi dolini. Milijone izgubljenih služb, uničenje celotnih mest, epidemije drog in natrpani zapori – vse to, da bi se kapitalistični sistem izvil iz krize in popeljal Ameriko v visokotehnološko prihodnost. In pomislimo na Slovenijo, na njeno travmatično tranzicijo iz socializma v kapitalizem, iz industrijske v storitveno ekonomijo. Slovenija se je morala na poti v »razviti zahod« znebiti večine domače proizvodnje, izbrisati desettisoče prebivalcev, izprazniti celotne regije. Nova elita je v teh procesih kakopak potrebovala duhovne voditelje, da v ljudeh vzbujajo vero, jih prepričujejo, da žrtvovanje ni zaman in da je bleščeča prihodnost že za vogalom – skoraj smo že v obljubljenem svetu letečih avtomobilov, le malo se je še treba žrtvovati.

Musk je ljudem v negotovih časih pričaral prihodnost, v kateri se bodo Američani ukvarjali le še s tehnologijo in osvajanjem vesolja. Boscarol nam je pričaral ideal slovenske osamosvojitve, nove »družbe znanja«, v kateri naj bi vse umazano delo padlo na Bosance, domačini pa bi – odrešeni bremena državne birokracije in davkov – končno udejanjili svojo od Boga dano podjetnost. Naj zacveti tisoče lokalnih, družinskih, zelenih, trajnostnih, pametnih podjetij! Evangelij novih svečenikov je preprost: pozabite na državo, na politiko, na tovarne, javno infrastrukturo in vso to staro kramo … na njihovo mesto prihajajo genialni podjetniki! Še malo prostora potrebujejo, pa bodo prinesli prihodnost! Kdo potrebuje betonske ceste, če imamo leteče avtomobile? Kdo potrebuje umazanega državnega letalskega prevoznika, če imamo Pipistrelove jadralce? Kdo potrebuje natrpano Zemljo, ko pa imamo neomadeževani Mars?

Edini problem je, da se ta magični preskok iz svinčene države v breztežno družbo inovativnih posameznikov zares ni nikoli zgodil. Pogled v poslovne knjige namreč hitro razkrije, da je Elon Musk ob koncu dneva le še en državni koncesionar. Njegov glavni naročnik je ameriška vlada, za katero opravlja operacije, ki so jih prej opravljale državne (predvsem vojaške) institucije, v tranziciji pa so jih dali v zunanje izvajanje zasebnikom. Musk ničesar ne izumlja, le preusmerja družbeno znanje v zasebno podjetje in ga prodaja nazaj družbi kot njegovo lastno. In tudi Boscarolovo podjetje ni nastalo iz njegove genialne glave, pač pa na podlagi desetletij državnih letalskih programov, aeroklubov in subvencij, njegove stranke pa so državne ustanove – predvsem vojske, ki si z njegovo opremo pomagajo pri nadzoru ljudi.

Z nedavnim razkritjem, da ameriške agencije uporabljajo Pipistrelovo letalo v tajnih misijah nad okupiranim Irakom, smo dobili lepo zaokroženo zgodbo o slovenski tranziciji: začela se je z uničenjem zadnje protiimperialne države v Evropi, nadaljevala z odprodajo obrambnih zmogljivosti nekdanje JLA, po razprodaji državnih letalskih zmogljivosti pa nam je ostalo butično podjetje, ki za Cio izdeluje naprave za nadzor ljudstev na okupiranih območjih. Sloveniji je uspelo – postala je podizvajalec imperialnega vojaškega aparata! Za nagrado bo peščica naših najboljših inženirjev lahko v vrhunskih razmerah izdelovala igrače za kolonialiste, vsi ostali pa jim bomo lahko dostavljali hrano (dokler nas ne zamenjajo Uberjevi brezpilotni dostavljavci). Vse to bo seveda slavljeno kot zmaga domačega znanja, kot trajnostni in zeleni preboj v prihodnost. Kako točno naj bi bila videti ta prihodnost, nam je v pogovoru na Valu 202 povedal Boscarol sam: »Dandanes je ta svet tako nor, da nadziramo drug drugega. Ne nazadnje vsak telefon, vsak računalnik, vsaka televizija nas nadzira, in če nas nadzira še nekdo iz zraka, to verjetno ni tako velik greh. Je pa res, da bo tega več, ali se bo to dogajalo iz letal ali iz satelitov, je samo vprašanje denarja.« V nasprotju z utopističnim bulšiterjem Muskom premore Boscarol vsaj nekaj klene ajdovske iskrenosti.