Vrh Brdo-Brioni?

dr. Bogomir Kovač

21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Regionalni politični vrh Brdo-Brioni je ob desetletnici klavrna politična slika razmer na Zahodnem Balkanu. Skupna izjava o pospešitvi pridružitvenega procesa in skupni obravnavi vseh kandidatk je prazna. Očitno je balkanizacija EU prehitela možno evropeizacijo Zahodnega Balkana. Pričakovanja do EU so vedno nižja, zaveze lastne odgovornosti za razvoj pa trhle. EU očitno ne zmore nove širitve, regija pa ne pravih reform. Zahodni Balkan se sesuva vase, kot celota in vsak del posebej. Spektakularni in tragičen razpad tedanje komunistične Jugoslavije po tridesetih letih nima niti prave niti dobre rešitve. Tudi Slovenija tu ni nobena izjema. In naš lokalni janšizem s svojimi politično-ekonomskimi bedarijami je bolj posledica kot vzrok tega. Slovenija se očitno balkanizira hitreje od samega Balkana.

Izhodišče slovensko-hrvaške pobude pred leti je bilo preprosto. Slovenija in Hrvaška naj bi kot novi članici EU pokazali poti in načine prebliževanja EU tudi ostalim državam Zahodnega Balkana, bili naj bi svetilnik in vodnik po tem. Na evropski ravni so ju prepoznali kot nekakšni lokalni specialistki, zlasti Slovenijo, razbremenjeno v težkih vojnih spopadih sredi devetdesetih. Toda pričakovanja so se sfižila na obeh straneh. Slovenija in Hrvaška sta se zapletli v Piranskem zalivu, Makedonijo so najprej blokirali Grki in sedaj Bolgari, Kosovo ostaja nerešen problem za Srbe, Črna gora tiči v lastnem identitetnem močvirju, Albanija je sporna zaradi demografske eksplozije Albancev v drugih državah, Bosna je zamrznjena v gnilem Daytonskem sporazumu. Zahodni Balkan je daleč najbolj zaostala evropska regija, njegov BDP dosega tretjino povprečja EU. In razvojni razkorak se ekonomsko vseskozi povečuje, nikoli ne bo dosegel sprejemljivih razvojnih kriterijev. Velja ravno nasprotno. EU bi morala s posebnim načrtom poskrbeti za njegov ekonomski razvoj, poseben pristopni politični status.

EU ima na drugi strani svoje lastne politične dileme in razvojne težave. Preprosto, širitev na manj razvito periferijo je povezana z razvojno divergenco držav, poglabljanje unije zahteva institucionalno in vodstveno konvergenco. Politična federalizacija EU ob ekonomsko vedno bolj neenakih državah v mirnih časih ni mogoča. Institucionalna kriza EU je danes očitna, dodatno so jo poglabljale finančna ekonomska kriza 2009– 2010, pa migrantska kriza 2015-2016 in sedaj pandemijska 2020–2021. Vmes so se zgodili brexit, Trumpove ZDA, pa pohod Kitajske in Rusije. Vzpon desnega političnega populizma in nacionalizmi razjedajo skoraj vse članice, izguba razvojne moči in politične identitete je očitna. Širitev EU je bila del naoljenega neoliberalnega mletja postsocialističnih držav, Zahodna Evropa je pri tem orgazmično doživljala poslednji valček svoje postkolonialne preteklosti. Nove članice so vsako zase odpirali kot stare konzerve pod plaščem pristopnih pogajanj in vdora kapitala. Leta 2004 so jih sprejeli deset, tri leta kasneje dve, leta 2013 samo še eno, potem se je ustavilo. EU danes rešuje samo sebe, zato njen center ne želi širitve na balkansko periferijo. Toda politična tveganja se kopičijo, ekonomska pa tudi.

In tu je jedro spora. Srečanja političnih voditeljev Zahodnega Balkana na Brdu in Brionih so že zdavnaj del lokalnega diplomatskega turizma, letos ni bilo nikogar iz EU, ki bi ga podprl. Vso evropsko težo že od leta 2014 nosi nemška diplomatska poteza. »Berlinski proces« ni izšel iz pobude Brdo-Brioni, za njim stojijo drugi globalni strateški interesi. Združil pa je vse relevantne subjekte, evropske institucije, balkanske države, razvojne banke (EIB), zadnje srečanje je bilo novembra 2020 v Sofiji. Tam so odprli vse, kar danes premore EU. Ekonomskoinvesticijski plan, idejo skupnega regionalnega trga, zeleno razvojno agendo in postpandemijsko podporo. Ekonomska pomoč za razvojno konvergenco, večjo povezljivost in konkurenčnost, toda brez jasnih političnih zavez, kdaj in kako lahko te države vstopijo v EU. Ekonomska pomoč da, politična vključitev ne. Pred petimi leti je v zraku visela letnica 2025, danes je ne omenja nihče več. Toda von der Leynova je Zahodni Balkan lani razglasila za absolutno prioriteto svoje komisije. Žal so ekonomske pobude zgolj na papirju, politične odgovornosti pa niti tam ni.

Rešitev so ne dovolj artikulirano in plaho nakazali celo na Brdu. Priključitev EU mora zadevati celoto, vseh šest držav hkrati. To je prostor z 18 milijoni državljanov in potrošnikov, z EU ima 70 odstotkov zunanje trgovine in nekaj manj neposrednih investicij. Sedanja ločena obravnava ni dobra za nobeno stran, vsi skupaj bi morali začeti pristopna pogajanja, z jasnim datumom vstopa in posebnim ekonomskim statusom pred vstopom v EU in po njem. To je edina rešitev, rešljiva tudi v okviru sedanjih velikih sprememb EU. Bolje je zaključiti s širitvijo EU kot odlašati z njo zaradi poglabljanja unije. Česar ne bo storila EU, bodo premešali drugi, zlasti Kitajska in Turčija, pa tudi Rusija in celo ZDA. Zahodni Balkan je ekonomsko veliko manjši zalogaj, kot je cena političnih tveganj, ki jih prinaša. To je preprosta in stara računica.

Slovenija nosi svojo stopnjo odgovornosti in že plačuje ceno. Z leti je izgubila ves politični ugled in ekonomski vpliv. Z njo se je začel razpad Jugoslavije, bili smo sprožilci balkanskih vojn v devetdesetih, osamosvojitveno zmagoslavje je prekrilo našo odgovornost. Vse to je večna anatema v teh krajih. Prva in druga Jugoslavija sta bili nesrečni tvorbi, toda Zahodni Balkan je brez nje enako ali celo bolj problematičen. Janša je že 2007 izrekel globoko pomisel, da ima Slovenija v tej regiji podobne interese kot Portugalska v Afriki. Leta 2021 v medsosedskih odnosih prisega na Madžarsko in Izrael. Vključitev ostanka Balkana v EU ni rešitev njegovih zadreg. Toda ima vsaj zadrgo, četudi pokvarjeno.