Majski dnevi

Heni Erceg

21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Hrvaška

Na začetku maja 2001 je Murat B. sedel na avtobus, s katerim naj bi se odpeljal v Banjaluko, nekdaj mesto v Bosni, zdaj pa mesto v mračni, nacionalistični tvorbi Republiki srbski, mesto, ki so ga leta 1993 srbski barbari temeljito očistili bošnjaškega prebivalstva. Murat je skozi okno zagotovo opazoval rdeče makove cvetove, posejane ob cesti, kajti maja cveti mak, maja pa se preštevajo tudi kosti na nesrečnem ozemlju nekdanje Jugoslavije. Maja ne hrvaške ne srbske oblasti ne praznujejo dneva zmage nad fašizmom, ampak slavijo mrtve s strani, ki je stala nasproti antifašizmu, na Hrvaškem tiste iz Pliberka, izdajalce in ustaške pomagače. Črnosrajčniki z ustaškimi znamenji takrat pretakajo solze nad propadom svoje fašistične državice. V Srbiji prav tako prezirajo antifašizem, zato dan zmage proslavljajo s koncertom enot Zbora pristnega srbskega fašista Dimitrija Ljotića.

Kdo je torej zmagal tistega davnega maja 1945? To je Murat B. izvedel, ko je prispel v Banjaluko, srečen, ker so prav takrat položili temeljni kamen za začetek obnove Ferhadije, ene od najlepših evropskih džamij. Kajti če obnavljajo Ferhadijo, spomenik svetovne kulturne dediščine, ki so ga srbski osvajalci porušili maja 1993, skupaj s še 1175 džamijami v Bosni, če se iz pepela dviga Ferhadija, je premišljeval Murat, potem bodo mogoči tudi sprava, mir in denacifikacija. Takrat pa so proti avtobusu in potnikom v njem poleteli kamni iz rok pobesnelih nacionalistov. Eden od njih je Murata zadel v glavo, padel je v komo za dan, dva, 19 dni … in umrl. Maja 2001. Takrat, desetletje po vojni, je nacionalistični bes, prav takšno sovraštvo, s kakršnim je bila razrušena in požgana Bosna, spet izbruhnilo in srbski šovinisti so kamenjali avtobuse z Bošnjaki in ubili Murata B.

Maja letos se je po Banjaluki v spremstvu predstavnikov oblasti in akademikov, nekdanjih sodelavcev satrapa Slobodana Miloševića, ter režiserja Emirja Kusturice sprehodil njihov najljubši gost in nobelovec, pisec Peter Handke, ki so ga ozaljšali z redom Republike srbske za »posebne zasluge za RS«. Malo verjetno, da so ti prisvajalci tujega ozemlja kdaj prebirali Vratarjev strah pred enajstmetrovko, vsekakor pa so se na pamet naučili vsebino Handkejeve kretenske knjižice Pravica za Srbijo in zdaj moralno impotentni obožujejo egocentrika, ki je v času najhujših napadov na BiH javno podpiral srbski režim Slobodana Miloševića, zanikal genocid v Srebrenici, vse v posmeh zdravi pameti in razsodbam mednarodnega sodišča v Haagu. Handke ni samo obiskoval vojnega zločinca Miloševića, ko je bil ta priprt v Haagu, ampak je prišel tudi na njegov pogreb in tam trapal o nikoli razumljenem trpečem srbskem narodu. Nobelovec je prepeval in nazdravljal s tovariši v »srbski« Banjaluki, potem pa so ga odpeljali še v Višegrad in ga tam ovenčali z nagrado Iva Andrića, sonobelovca, ki je bil nagrajen za roman Most na Drini, pripoved o višegrajskem mostu, kjer so pozneje množično pobijali Bošnjake. V tem mestu strahotnih srbskih zločinov, mestu grobnici, v katerem so z domov pregnali 12 tisoč Bošnjakov, ga je v kičastem Andrićgradu sprejel režiser Emir Kusturica in mu podelil priznanje za »prispevek h književnosti in resnici o srbskem narodu«, pisec pa je pobudnike sovraštva nagovoril z besedami, da je »književnost povezana z besom in nasprotovanjem, nikoli pa s sovraštvom«.

Tako je sovraštvo v mestu sovraštva zanikal pisec, ki je že prej rad obiskoval to mesto, ne meneč se za resnico o krvavih orgijah in enem najobsežnejših etničnih čiščenj v BiH, v katerem je bilo ubitih približno 3000 Bošnjakov, od tega 600 žensk in otrok. Handke je prespal v hotelu Vilinski las, na strahotnem kraju množičnega posiljevanja in pobijanja žensk in deklic. Prav tam je dobil morbiden navdih za štiri pamflete o Srbih, ki naj bi bili večne žrtve. Letos je spet prišel v Višegrad maja, ko cveti mak na brezštevilnih grobovih Bošnjakov, žensk in otrok, zverinsko pobitih v imenu etnično čiste Srbije.

Bedak ali cinik? Dober pisatelj ali moralni izmeček? Ni pomembno, brez dvoma moraš imeti v duši črno temo – o možganih raje ne bomo izgubljali besed –, da dopustiš navdihovalcem in podpornikom zločinov, da te vodijo po Višegradu, kjer požar, ki so ga podtaknili v dveh stavbah, velja za »najhujši primer nečlovečnosti, strahoten dogodek, ki izstopa po gnusnosti, saj so žrtve skrajno brezdušno in surovo zaprli v hiše, izstopa zaradi pekla, ki je temu sledil, zaradi stopnje bolečine in trpljenja, ki so ju občutile žrtve, ko so žive gorele,« piše v razsodbi haaškega sodišča, s katero je bil odposlanec Srbije za vzhodno Bosno, vojni zločinec Milan Lukić, obsojen na dosmrtno ječo.

V Višegradu je Handke celo zapel z gostitelji, z režiserjem, ki bi nam lahko ostal v spominu po filmu Oče na službeni poti, a je danes le nepomemben plačanec nekega režima, ki se ohranja s slavljenjem zločinov, strategijo zanikovanja in stalnim poseganjem po tujih ozemljih. To je režim po meri »Evropejca« Handkeja, ki se je nato odpravil še v Beograd, tam na dan zmage nad fašizmom iz rok srbskega predsednika prejel še eno odlikovanje z zahvalo za »vse, kar delate za našo Srbijo«. Ali kakor je rekla neka beograjska intelektualka, »to je vojna proti civiliziranemu svetu in nam, ki se sramujemo genocida in množičnih srbskih zločinov iz vojn v devetdesetih letih. Niti trohice upanja ni.« Je pa, tukaj in tam, veliko sprevrženega slavljenja zločinov.