Fenomen inflacije

dr. Bogomir Kovač

28. 5. 2021  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Inflacija postaja vse pomembnejša ekonomska strokovna tema in hkrati pomembni del javnega diskurza sedanje pandemijske krize. Pred slabega pol stoletja je veljala za osrednji ekonomski problem, zadnja desetletja za obrobnega. Dejansko smo predolgo časa imeli prenizko inflacijo in to je večja grožnja od njenega morebitnega obujanja. Inflacija v obdobju velikih vojn in pandemij ni posebnost, bolj velja za pravilo. Zato je njena vrnitev mogoča, ni pa nujna. Živimo na prehodu še vedno neizživetih velikih globalnih kriz, negotovost je velika, poti nove normalizacije tvegane. Na možni inflacijski obrat bo tokrat bolj vplivala fiskalna kot monetarna politika, bolj neenakost in podnebne spremembe kot klasični ekonomski vzvodi. Zato je inflacija danes bolj politični kot ekonomski problem.

Inflacija je kompleksen ekonomski fenomen, merimo jo na različne načine in ima širok nabor učinkov. Za tržno ekonomijo je stabilnost cen temeljnega pomena. Cene so namreč osrednje merilo in informacijski sistem, ki vpliva na porazdelitev, delitev in konkurenčni položaj vseh in vsakogar. Najpogostejše merilo inflacije so cene v košarici potrošnih dobrin. Harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin (HICP) je v EU aprila 2021 na letni ravni narasel na 1,7 odstotka, v ZDA je inflacija na letni ravni 4,2 odstotka, najvišja po letu 2008. Toda lansko letno povprečje je bilo v ZDA celo pod želeno mejo 2 odstotkov, v EU smo imeli celo deflacijo. Torej smo še daleč od inflacijskih ravni, ki so lahko skrb zbujajoče in vznemirjajoče. Pred štiridesetimi leti je bila desetodstotna inflacija na evropski ravni nekaj normalnega. Tedanja socialistična Jugoslavija je dolgo živela z večkratnikom te stopnje. Slovenija je začela kot nova država z več kot 500-odstotno inflacijsko dediščino, nova država je inflacijski vrh dosegla leta 1992 z 201,3 odstotka. Miloševićev režim leta 1995 je imel več kot 10.000-odstotno letno hiperinflacijo. Igra teh številk zveni danes kot ekonomska fantastika.

Strah pred inflacijo je torej star in upravičen, tudi poln ekonomskih mitologij. Ena od njih govori, da inflacijo poganja količina denarja v obtoku. Toda večina denarja lahko ponikne na finančnih in ne na potrošniških trgih, napihujejo se cene vrednostnih papirjev in ne potrošnih dobrin. Natančno to smo doživeli zadnjih deset let ob slovitem »kvantitativnem sproščanju« monetarne politike. Presežna likvidnost se pretaka v podzemlje finančnih trgov in bančne depozite, ne povečuje pa tržnega povpraševanja in cen potrošnih dobrin. Poleg te likvidnostne pasti obstaja še druga, povezana z neenakostjo in globalizacijo. Neenakost delitve bogastva kopiči kapital namesto efektivnega povpraševanja, globalizacija širi prostor cenene ponudbe, nove tehnologije znižujejo stroške, zato danes bolj prevladuje deflacija kot inflacija. Dolgo časa je prevladovala mikroekonomska teza o inflacijskih pričakovanjih, ki se vgrajuje v ravnanje ljudi in dejanske cene. Psihološko premiso racionalnih pričakovanj sta povozili politika ciljne dvoodstotne inflacije centralnih bank in vplivnost njihovega javnega komuniciranja. Brezglavost inflacionistov je tako postala očitna.

Pogoji za vrnitev inflacije so zato danes bolj sporadični kot sistemski, bolj kratkoročni kot dolgoročni. Inflacijski in deflacijski procesi se prepletajo na vsakem koraku. Sedanji dvig cen poganjajo kvišku cene surovin in energentov, pa tudi storitev, ki jih je pandemija prizemljila, višja so tudi inflacijska pričakovanja. V ozadju so deset let trajajoča denarna ekspanzija, pa izjemni fiskalni programi oživljanja postpandemijskih gospodarstev, celo realna rast plač in socialnih pomoči. Odbojne stopnje gospodarske rasti so visoke, ponudbeni šoki se mešajo s presežnim povpraševanjem. Mnogi v tem vidijo možnost pregrevanja gospodarstva in nastavek višje inflacije, kot smo jo poznali nekoč. Toda inflacijski strahovi so vendarle odveč. Temeljna inflacija (brez cen energentov, hrane …) ni presegla treh odstotkov že trideset let, potrošniki in menedžerji, mlajši od petdeset let, niti ne vedo, kaj je inflacija in kako ravnati z njo. Ponudba energentov je danes raznovrstna in široka, globalne ponudbene verige bodo drugačne, ne pa pretrgane, koordinacija ekonomskih politik je večja kot kdaj prej, moč sindikatov pa najšibkejša v zadnjih sto letih … Medijski inflacijski alarmi zato bolj spominjajo na detektorje dima kot na inflacijski požar.

Obstaja še ena moreča vzporednica. Pandemija španske gripe pred sto leti je bila predhodnica nemške hiperinflacije, danes bi lahko doživeli malo reprizo. Povezanost vojn z inflacijo je signifikantna, s pandemijami pa ne, tudi okoliščine so danes drugačne in ukrepi tudi. Stagnantne ekonomije danes živijo z nizko inflacijo in to je dejanska usoda EU. Tudi donosi na desetletne obveznice so danes negativni ali blizu ničle, stara Evropa je še vedno bolj deflacijska kot inflacijska. To je za zdaj njena prava nevarnost. Skrbeti nas mora oživljanje gospodarstva in ne inflacija. Tudi močna reakcija na višja inflacijska pričakovanja je lahko večje tveganje od inflacije same. Ne ogroža nas stagflacija, bolj se ta dolgoročna stagnacija veže na deflacijo, kot že dvajset let na Japonskem. Tržna globalizacija, tehnološki preboj kapitalizma 4.0, demografske spremembe in ekološki pritiski so preprosto globlji od inflacijskih trendov. In to nas lahko pomirja glede cen in hkrati vznemirja glede brezizhodnosti sodobnega sveta.

Pandemijski svet ni naklonjen inflacijski logiki, zato je inflacijska nevarnost bolj politični kot ekonomski problem. Politiki potrebujejo navidezno preproste sovražnike, inflacija je lahko tu priročen odvod desnega populizma. V imenu inflacije so nekoč povozili socialno državo, sedaj lahko ogrozi trajnostno transformacijo družbe. Inflacija ni orodje, temveč orožje sprememb.