Vsi naši požari

N'toko

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Žive meje

Po Roški cesti se vsako jutro vije dolga kolona vozil. Delavci se iz preplačanih garsonjer v Grosuplju, na Vrhniki, v Mengšu (oglaševali so jih kot »le skok do Ljubljane!«) vržejo v ljubljanske prometne zamaške, s stopali na sklopkah strmijo v oddaljeni semafor na križišču z Zaloško. »Še štiri zelene luči, pa sem čez, mogoče še tri, če se ti kreteni ne bi tako obirali …« Preden se končno prebijejo mimo Fabianijevega mostu, jim je Ljubljana izpila že vso voljo do življenja, šiht se pa še ni niti začel. Utrujajočo rutino z višine spremljajo kosovski gradbinci, ki do takrat že dve uri plezajo po gradbenih odrih Cukrarne – njih pripelje kombi iz samskega doma, še preden je gužva. Roška ulica je kletka, ki vsako jutro za nekaj časa zajame delavce sveta in poskrbi, da si gredo neskončno na živce. Skupaj so ujeti v »twilight zone« slovenskega zgodovinskega kiča med Kasarno in Cukrarno. Letos se je v deževnem aprilu, po petih mesecih lockdowna in jutranjega mraza, na pročelju Palače Cukrarna v okviru skupinske razstave znašlo umetniško delo Katharine Cibulka, katere osrednje sporočilo je bil napis »Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka«. Zdržal je komaj nekaj dni, preden ga je nekdo požgal.

Ni bilo prvič, da je Cukrarna gorela. Mogočne stavbe ob Ljubljanici so zvesto sledile zakonom kapitalističnega razvoja: gradi-požgi-gradi. Vsakič ko je kapitalizem menjal svojo podobo, jo je menjala tudi Cukrarna. Vsakič ko se je ta podoba izpela, so jo zajeli plameni. Še preden je Karl Marx imel karkoli povedati o kapitalu, je Cukrarna kot sladkorna rafinerija v Ljubljano pripeljala tisto čudo zgodnje industrializacije – parni stroj. Z njim je prišel kapitalizem zahodnega tipa: mednarodno lastništvo, premog, izvoz, nenehna širitev in seveda propad. Še preden je Marx napisal Kritiko politične ekonomije, je Cukrarna že gorela. »Celo noč, pa še drugi dan je tekla Ljubljanica od tod vsa černa in sladka od sirupa, ki je tekel v vodo, čeravno so ga otroci in babe lovile v lonce in ga je nalovila nekatera babura na cente.« Ravno pravi čas za požar, saj ta sirup ni imel na trgu več vrednosti, podjetje so že izpodrivali tuji proizvajalci.

S padanjem profitne mere konec stoletja se zasebnikom ni posebej mudilo obnoviti proizvodnje – začelo se je dolgo obdobje, ko je bila Cukrarna odlagališče odvečnega prebivalstva. V času vojne ekonomije so to bili vojaki, v času krize brezdomci, v času akumulacije prehodni delavci – največkrat mešanica vseh. In kot se rado zgodi, so se med klateži znašli tudi umetniki, Kette, Murn, Zupančič, Cankar in drugi, ki so desetletja po turobni smrti dobili svojo spominsko ploščo – »Tukaj se je rojevala slovenska moderna«. V propadli industrijski coni so pred vsemi ostalimi šepetali o novem družbenem redu. Ko je revolucija končno prišla, je zibelka slovenske moderne postala uradno priznana, četudi izrazito trashy socialna ustanova – nekakšno ljudsko skladišče – kot taka pa je preživela vse do obnove kapitalizma, ko so se vladajočemu razredu znova zacedile sline po nepremičninah.

Jasno, kapitalisti v Sloveniji 90. let niso ničesar več proizvajali. Postajali smo potrošniška družba in kapitalisti niso delali drugega kot kradli in gradili supermarkete. Ljudje so bili iz Cukrarne odgnani, da so naredili prostor za blago, supermarket pa se ni materializiral. Investicijsko pobudo je prevzela občina, ki je s še večjim veseljem odganjala prebivalce, a tudi to je prehitela kriza in načrti za upravni center so ostali v predalu. Ljudje so se postopoma vračali, tokrat brez uradnega dovoljenja, bolj lačni in bolj jezni. Delavce in pesnike so zamenjali brezdomci, vino je zamenjal heroin. Med tranzicijo je Cukrarna ves čas gorela.

Viharno obdobje požarov in deložacij pa je stavbe pripravilo na današnjo ero kapitalizma – dobo nizkih profitnih mer, v kateri države spet zapravljajo, investitorji pa ne kupujejo drugega kot bitcoine. EU histerično meče denar v javne projekte v upanju, da z nečim stimulira gospodarstvo, premakne nekaj ceglov in zaposli kakega študenta. Ljudje naj seveda še naprej varčujejo, država pa naj namesto kapitalistov obnavlja infrastrukturo. Ta ureditev je ustvarila tudi novo plemstvo – birokrate, ki na državnih plačah mešetarijo z nepremičninami in ki jim je bila zaupana »revitalizacija« ruševin prejšnjih dob kapitalizma. Tako je nekaj evropskih ceglov priromalo tudi do Ljubljane in ob Fabianijevem mostu je pod vodstvom muzejskega veljaka Blaža Peršina začela rasti »Galerija Cukrarna«.

Odločitev za galerijo povsem pritiče tej novi dobi. Okusno oblečeni meščani bodo v velikanski beli sobi jedli kanapeje in gledali inštalacije avstrijskih feministk. Bo dober izgovor za to, da se iz okolice umakne nezaželena drhal, elitam pa bo zagotavljala videz naprednosti. Vidite, Ljubljana visokih najemnin, ki je izgnala svoje delavce in študente, da je naredila prostor za turiste, je vendarle odprto mesto. Ljubljana, ki je spremenila pol Slovenije v svoje zatohlo predmestje in napolnila obvoznico z jeklom in izpusti, je zelena prestolnica. Ljubljana betonskih zavodov kulturne birokracije, ki je deložirala stotine ustvarjalcev in zaprla vsa ljudska srečevališča, je kulturna meka. Ljubljana vse dražjih vrtcev, neskončnih čakalnih vrst za socialna stanovanja in nedostopnih družinskih zdravnikov je feministični raj. Ljubljana izkoriščanih tujih delavcev, Ljubljana s Hojsovo policijo in neonacističnimi varnostniki Valine na vsakem vogalu je mesto heroj! Kdor ne vidi tega, je fašist!

Vseeno je, kdo je tokrat v Cukrarni zanetil ogenj, tako kot je bilo vseeno leta 1858, leta 1990 ali leta 2004. Vseeno je, ali je to naredil levičar, desničar, provokator ali džanki. Zagotovo vemo le to: prišlo je trenje in sprožila se je iskra. In ko 23-milijonski kulturni sarkofag ljudi ponižuje s plehkimi inspiracijskimi citati, napisanimi v žargonu akademskih elit, je v zraku definitivno trenje. Ko Jankovićev kulturniški hitman Peršin, ki je v Kinu Šiška javno brez milosti utišal kulturne delavke, postane glas zatiranih žensk, je v zraku trenje. Ko namesto števila stanovanj raste število varnostnikov za pregon brezdomcev, je v zraku trenje. Ljudem ta novi kapitalizem, to sobivanje razkošnega javnega zapravljanja in zasebnega varčevanja, ni všeč. Niso jim všeč nove elite in njihove palače. Po zraku skačejo iskrice. Vprašanje pa je, ali plameni že nakazujejo konec njihove dobe.