4. 6. 2021 | Mladina 22 | Žive meje
Vsi naši požari
Ljubljana visokih najemnin, ki je izgnala svoje delavce in študente, da je naredila prostor za turiste, je vendarle odprto mesto?
Po Roški cesti se vsako jutro vije dolga kolona vozil. Delavci se iz preplačanih garsonjer v Grosuplju, na Vrhniki, v Mengšu (oglaševali so jih kot »le skok do Ljubljane!«) vržejo v ljubljanske prometne zamaške, s stopali na sklopkah strmijo v oddaljeni semafor na križišču z Zaloško. »Še štiri zelene luči, pa sem čez, mogoče še tri, če se ti kreteni ne bi tako obirali …« Preden se končno prebijejo mimo Fabianijevega mostu, jim je Ljubljana izpila že vso voljo do življenja, šiht se pa še ni niti začel. Utrujajočo rutino z višine spremljajo kosovski gradbinci, ki do takrat že dve uri plezajo po gradbenih odrih Cukrarne – njih pripelje kombi iz samskega doma, še preden je gužva. Roška ulica je kletka, ki vsako jutro za nekaj časa zajame delavce sveta in poskrbi, da si gredo neskončno na živce. Skupaj so ujeti v »twilight zone« slovenskega zgodovinskega kiča med Kasarno in Cukrarno. Letos se je v deževnem aprilu, po petih mesecih lockdowna in jutranjega mraza, na pročelju Palače Cukrarna v okviru skupinske razstave znašlo umetniško delo Katharine Cibulka, katere osrednje sporočilo je bil napis »Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka«. Zdržal je komaj nekaj dni, preden ga je nekdo požgal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.