Dobro jutro, Evropa

Vlado Miheljak

11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Dva leva

»V SDS in NSi zahtevajo izredno sejo državnega zbora, na kateri bi obravnavali program Levice, saj ta po njihovem kaže na možnost protiustavnega delovanja. ... Na sejo, na kateri bi po predlogu SDS in NSi sprejeli priporočilo vsem državnim organom, naj okrepijo aktivnosti pri spremljanju, obravnavi in preprečevanju poskusov rušenja parlamentarne demokracije in drugih ustavnih temeljev, vabijo notranjega ministra Aleša Hojsa (SDS) in obrambnega ministra Mateja Tonina (NSi) ter šefa Sove Janeza Stuška.«
— Ne le Janševa SDS, tudi Toninova NSi ima skomine po protiustavnem omejevanju legitimnega parlamentarnega delovanja. (Delo, 4. 6. 2021)

Če sta bila doslej Janša in janšizem predvsem slovenska nadloga, ki je bila sicer prepoznavna tudi v Uniji, sedaj postajata tudi formalno evropski problem. Še zlasti, ker vsej kritiki in kritičnosti navkljub združena Evropa nima prave volje in moči, da se nadloge reši. Spopad z avtoritarnostjo je trajni in tradicionalni problem liberalne Evrope. Ne da bi vlekli preveč banalne vzporednice, je vendarle vsaj od vzpona nacizma jasno, da Evropa praviloma odpove, ko bi morala pokazati odločnost in voljo. Od razvpitega münchenskega sporazuma, v katerem je Chamberlain ob asistenci Daladiera pokleknil pred diktatom Hitlerja in Mussolinija, pa do vse gnilobe in gnusobe evropskih politikov v pogajanjih z Miloševićem, kar je vsaj za nekaj časa legitimiralo balkansko klavnico. Morda niti ni ključni problem pomanjkanje mehanizmov, ampak predvsem odsotnost elementarne doslednosti. To se je videlo prav pred kratkim, ko sta se zvrstila dva ostudna dogodka.

Prvi je bil beloruski napad na letalo na mednarodnem letu in ugrabitev potnika (blogerja Protaseviča), ki je trn v peti režimu Aleksandra Lukašenka. Drugi je bil masaker v Gazi. V obeh primerih je šlo za državni terorizem. In oba primera sta se iztekla brez resnih posledic. Če bi bila Unija dosledna, bi morala sprejeti kar najbolj drastične ukrepe proti Belorusiji. A kako to narediti, kako naj to upraviči, če je legitimirala izraelske nesorazmerne napade na popolnoma civilne cilje. Banalno in grozljivo, a v spopadih je umrlo več palestinskih otrok kot borcev organizacije Hamas. No, medtem ko je bila podpora Unije Izraelu pasivna in sramežljiva, je bila podpora avtoritarcev, kot je naš Janša, direktna in eksplicitna. Izraelske zastave na pročeljih stavb slovenskih državnih institucij v dneh, ko so umirali palestinski civilisti, so zgolj bolj ekstremna podoba evropske dvoličnosti. In dvoličnost, nedoslednost bosta slej ko prej požrli in razžrli združeno Evropo. Resda evropski parlament in evropska komisija izražata nelagodje in neodobravanje ob nedemokratičnih in protidemokratičnih dejanjih in procesih, ki smo jim priča v Sloveniji in drugod v Srednji in Vzhodni Evropi, a samoumevno sprejemanje takšnih avtoritarnih samodržcev, kot so Janša, Orbán, Duda, Kaczyński ... so resničen problem. Zaradi samoumevnosti in prostodušnosti Janšev pohod na Bruselj spominja na zgodovinski pohod Mussolinija na Rim. V obeh primerih je šlo brez upora, brez odpora. Zgolj z nadležnim godrnjanjem.

O. K. Večkrat sem že napisal, da sta Janša in janšizem predvsem slovenska odgovornost. Sami ga bomo morali (kot tudi kolaborante njegove avtoritarne politike) »zbrcati« na gnojišče politične zgodovine. Janša pač že dolgo nima realitetne kontrole. Je kot tisti voznik, ki ugotavlja, da vsi razen njega vozijo v napačno smer. A nima toliko samozaščitnih refleksov, da bi se spravil s cestišča, pač pa trmasto vztraja. Če so konflikti z domačimi mediji, politiki, civilno sfero, nadzornimi institucijami, sodno oblastjo ... še do neke mere znotraj okvirov skrajno radikalnega političnega boja, je vse bolj pogosto generiranje konfliktov s tujimi mediji ter v zadnjem času tudi evropskimi in mednarodnimi institucijami in njihovimi zastopniki doseglo delirantne razsežnosti. Prepira se s podpredsednico evropske komisije in komisarko Jourovo ter jo obklada z najbolj primitivnimi zmerljivkami, pa s sopredsedujočim izvršnega odbora konference o prihodnosti Evrope Verhofstadtom, ki je menda nasprotoval, da bi Janšo povabili na uvodni slavnostni dogodek. Janša je obračunal z njim kot zna samo on: »Guy Verhofstadt, pomirite se. Vi niste več voditelj kolonialne sile. In Slovenija tudi ni Kongo.« Ko so mu pri zagovoru genocidnih medijskih namer v evropskem parlamentu onemogočili predvajanje propagandnega spota, češ da soočenje ni kinopredstava, se je znesel nad vodjo skupine evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic (DRFMG) Sophie in ‘t Veld. In ravnokar je v sporu s komisarko Sveta Evrope za človekove pravice Dunjo Mijatović. Seveda je takoj organiziral pogrom proti njej. Njegovi korporativni mediji so se začeli ukvarjati celo z njenim zasebnim življenjem. Hja, ne vem. Po eni strani jim skoraj privoščim, ker zaradi lažne politične korektnosti prenašajo popadke primitivca, po drugi strani pa jih je treba razumeti: če suicidalni norec vozi v napačno smer brez namere umika, preprosto ne preostane drugega, kot da se panično umakneš sam.

Skratka, ne računajmo na Evropo. Še vsakogar je pustila na cedilu. To bitko z neuravnovešenim samodržcem bomo morali izboriti sami. Z množičnimi manifestacijami volje. Bližajoči se državni praznik ob okrogli obletnici bo spet prava priložnost, da mu, strahopetcu, kot je, pokažemo, da so mu tedni in dnevi šteti. Da med s kordoni Hojsovih robokopov utrjeno vladno palačo in smetiščem zgodovine ni vmesne postaje.