Manevri

Janko Lorenci

18. 6. 2021  |  Mladina 24  |  Kolumna

V zadnjem času Janša srdito napada Levico, tudi prepovedal bi jo. Očita ji dva naglavna greha: rušenje demokracije in kapitalizma oz. ustavnega reda. Sam se predstavlja kot njegov branik. Razpravo o tem je skušal vsiliti parlamentu.

Poskus je bil smešen, prozoren in malo gnusen. Parlamentarnega naskoka se je, prvič, lotil s pomočjo ponarejenega dokumenta. Drugič, rušenje ustavnega reda, kar očita Levici, pred očmi vesoljne Slovenije in mižeče Unije izvaja sam (napadi na medije, sodstvo, nadzorne institucije, vladanje z odloki …). Jasno je tudi, da bi bila demokracija v Janševi izvedbi enoumna, kapitalizem pa oligarhičen. Tretjič, o (ne)ustavnosti katerekoli stranke lahko odloča le ustavno sodišče.

Skratka, epizoda spada v janšistično rutino: tat vpije primite tatu. Vendar tokrat ne gre zgolj za odvračanje pozornosti od lastnih dejanj. Za poudarjenim naskakovanjem Levice se skriva specifičen cilj. Res SDS nenehno vali napade na vse po vrsti: sodstvo, medije, izstopajoče posameznike, visoke evropske funkcionarje in celo ljudstvo, kolikor spada k »onim«, ne pa k »nam«. K onim spada tudi opozicija, ki pa ji tačas relativno prizanaša. Izjema je le Levica.

Za Janšo, nekdaj komunista, zdaj gorečega antikomunista, je stranka naravna tarča: edina problematizira kapitalizem in se zavzema za socializem, kar smrdi po komunizmu. Z obema pojmoma je v Sloveniji, kjer je socializem nekoč klavrno propadel, čeprav je marsikaj tudi prinesel, mogoče na veliko manipulirati. Pri žigosanju Levice mu pridejo prav občasno bombastične izjave kakega Kordiša in kaka programska ostalina iz zgodnjega obdobja stranke. Toda scela je Levica notranje in navzven absolutno demokratična stranka, za katero so večstrankarstvo, ločene veje oblasti, človekove pravice, vladavina prava, pluralnost lastnine … samoumevni. Kapitalizem, zlasti v njegovi neoliberalni varianti, pa problematizira več kot upravičeno, saj je globalno v globoki krizi. To priznava pol kapitalističnega sveta, po šoku Trumpa celo Bidnova Amerika. Vedno bolj priznano je tudi, da demokracija in kapitalizem nista neločljivo povezan par – poglejmo Kitajsko s partijsko diktaturo in zelo živim kapitalizmom ali lep del evropskega vzhoda. Prihodnost pa bo že zaradi reševanja okolja prej bolj socialistično kot neoliberalno obarvana.

Dobro se je tudi spomniti, da pri nas kapitalizem ni ustavno zapovedan, socializem pa ne prepovedan. Pač nista ustavna kategorija; ustava zgolj določa in brani nekatere njune sestavine. Že zato programski namen Levice o odpravi kapitalizma ni protiustaven, tudi ga ne namerava in ne more doseči nasilno ali nedemokratično. Skratka, Levica ustavnega reda ne ogroža niti programsko, SDS pa ga že ruši z dejanji.

Gledamo znano igro: Janša s takimi in podobnimi akcijami podžiga svoje volivce, hkrati pa bega in skuša spraviti na svojo stran tisti neveliki, a pogosto odločilni del nihajočih volivcev, ki voli zdaj desno, zdaj levo stran. Pri tem mu pomaga postopoma ustvarjena »kultura« toleriranih, nekaznovanih laži in prav neverjetnega spreobračanja dejstev, na primer to, da mojster zdaj druge obtožuje rušenja demokracije, sam pa se razglaša za njen steber.

Toda igra ima tudi poseben cilj, uperjen v opozicijo.

Janša ve, da ga bodo volitve odplaknile, ker ne bo mogel sestaviti vladajoče koalicije. Za nov mandat potrebuje novega, dodatnega partnerja. Dobi ga lahko le v sedanji opoziciji. Zato jo hoče razcepiti in zato je v četverici napadel Levico. Ker je najbolj alternativna, ker mu najbolj nasprotuje, ker je najmanj pripravljena z njim kakorkoli sodelovati. Hkrati je z njo zaradi njenih posebnosti (socializem itd.) najlaže begati ljudi. Na živce pa gre zvečine tudi medijem.

Če bi mu uspelo javnost dovolj zbegati in Levico pošteno diskreditirati, bi trojico vprašal: z mano nočete sodelovati, z Levico, razlaščevalko, sovražnico kapitalizma, pa bi? Razmislite, že doslej sem vam ponujal sodelovanje.

Se lahko načrt posreči?

Očitki Levici so bizarni. A tarča napada je v resnici opozicijska četverica kot celota. Janša računa na napetosti v njej, na to, da so štiri stranke sicer zaveznice, a tudi tekmice. Računa tudi, da Levica zaradi svoje alternativnosti pri preostalih treh ni ravno priljubljena.

A manever mu bo spodletel. Že zato, ker bi si vsaka opozicijska stranka, ki bi šla v španovijo z Janšo, pljunila v obraz, postala kolaborantka, kar zdaj očita SMC in Desusu, in se že srednjeročno obsodila na smrt. Nobena se ne zdi nagnjena k samomoru.

Janša, trenutno dozdevno neustavljiv, v resnici pa boreč se za preživetje, bo s takimi in podobnimi manevri nadaljeval, če ne zaradi drugega zato, da si nekoliko sprazni žolčnik. Težko je živeti z lastno hudobijo. Opozicija bi se takih napadov in morebitnih skušnjav prebega najlaže ubranila tako, da bi spisala skupni programski dokument ali sklenila predvolilno koalicijo, premierstvo pa prepustila tistemu, ki bi dobil največ volilnih glasov. S tako gesto bi kot celota tudi laže zmagala.

Levici Janševo naskakovanje prej koristi kot škodi, pač po logiki: kogar Janez najbolj napada, je najbolj drugačen od njega. Vendar bi bilo pametno, da stranka kar najbolj nazorno razlaga svoj socializem, da bi drugi teže strašili z njo. Da ta pojem zgolj opremiš z oznako ekološki in demokratični, je v Sloveniji, obremenjeni z norostmi janšizma in s spomini na propadli socializem, očitno premalo. Čeprav bogu hvala nismo Amerika, kjer se je Trumpu posrečilo obnoreti pol prebivalstva. Našega lokalnega trumpa zavračata dve tretjini državljanov, in ti po šoku tretjega Janševega mandata od sedanje opozicije po volitvah pričakujeta nekakšen bidnovski preobrat.