Korakamo, kjer hočemo

Janko Lorenci

11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Kolumna

Bil je impresiven prizor: na križišču in še naprej v ulice velikanska množica, promet ustavljen, po na hitro urejenem ozvočenju govori Jaša Jenull, 30 tisoč petkovih protestnikov od časa do časa zaploska in zahrumi, prometni policist pomaga preusmeriti v gnečo ujete avtobuse, mimo pripelje vlak in veselo zatrobenta. Robokopi zaman čakajo pred parlamentom, večinoma najbrž olajšani, Janša, Hojs, Olaj pa osmešeni. Jih je mikalo, da bi robokope poslali na križišče in tam udarili po protestnikih? Najbrž, a nad toliko ljudi si še ta režim ne upa.

Začetek protestov več kot leto prej pa je bil prav miniaturen.

Jenull, zgrožen, da vlada strahuje že v svojem prvem tednu, je izdelal protestni transparent, tekel z njim po mestu, se posnel, video si je ogledalo osupljivo veliko ljudi – tako nekako se je začelo in raslo: prišla je zamisel o kolesarjenju, začeli so se govori in Jenull je postal nekak glas protestnikov. Usmerja jih ožja skupina, približno deset ljudi, za njimi pa stojijo mnoge skupine civilne družbe, pa tudi »petkovi ambasadorji«, posamezniki, ki pripravljajo proteste drugje po državi. Občudovanja vredni so, pravijo v centru, pritisk nanje v manjših krajih je praviloma veliko hujši kot v veliki in liberalni Ljubljani. Tudi sicer protesti nikakor niso samo stvar prestolnice; na večje shode – običajno enkrat na mesec – pripotujejo mnogi z raznih koncev Slovenije. Policija število protestnikov vedno zniža, za kar obstaja tudi empirična potrditev; ko so organizatorji protestnikom nekoč razdelili tisoč doniranih kolesarskih zvoncev, pa jih še ni bilo dovolj za vse, je policija rekla, da je bilo udeležencev nekaj sto.

Generacijsko je gibanje pisano – prevladujejo mladi, a veliko je tudi sivih glav. Še naprej je nadstrankarsko, toda postaja politično artikulirano: prva prioriteta in vezni člen ostaja nasprotovanje janšizmu, tako imenovana ljudska skupščina pa je med drugim zahtevala tudi konec neoliberalizma. Gibanje se širi in krepi, na zadnjem velikem shodu so bili prvič zraven tudi sindikati – zlovešče znamenje za oblast. Organiziranost protestov ostaja ohlapna, nekako partizanska. To je hiba, a hkrati prednost, saj omogoča hitro prilagajanje razmeram, na primer spremembo prizorišča.

Protesti so velika stvar: surovi, cinični oblasti, ki se ima za vsemogočno, jasno postavljajo mejo – tu smo, korakamo, kjer hočemo, ne boste nas ustavili. Taki so pomemben dejavnik javnega razpoloženja – vzdržujejo duha odpora, skrbijo, da dežele ne preplavi apatija, sprijaznjenost z brutalno oblastjo. Sami po sebi ne bodo vrgli vlade, a jo posredno krepko načenjajo, tudi tako, da opogumljajo k odporu civilno družbo, tožilce, kulturnike, novinarje, žvižgače … Brez njih bi bil odpor bistveno šibkejši. Verjetno so pripomogli tudi k temu, da je nekaj poslancev zapustilo Janševo koalicijo in morda bodo premaknili še katerega. So fizično nazoren, otipljiv izraz odpora in svojevrstna napoved konca Janševe vladavine, saj so pars pro toto, aktivni del tiste velike večine volivcev, ki v anketah in na voliščih zavrača janšizem. Če bi ga ljudstvo večinsko podpiralo, bi že imeli diktaturo.

So tudi živo nasprotje nasilniške, primitivne oblastne drže. So vztrajni, tako rekoč nepopustljivi, a izrazito nenasilni, miroljubni. To je naravna drža protestnikov in izraz zavedanja, da avtokratom nič ne ustreza bolj kot kaos in nasilje na ulicah, da lahko potem sami udarijo s silo in prepovedmi. Nasprotje oblasti so tudi v tem, da imajo od samega začetka pridih vedrine, ironije, zabave, mitinga. V histerični, od epidemije, oblasti in negotovosti zmučeni Sloveniji je to dragocenost, deloma dediščina vstaj iz leta 2012, deloma pa zasluga Jaše Jenulla, režiserja, ki se ukvarja z uličnim gledališčem.

Protesti trajajo že več kot leto, plimujejo, a ne usahnejo, čeprav jih dušijo strahovanje oblasti, nasilje policije, visoke globe, epidemija … Razlaga za njihovo žilavost je preprosta: sproti jih oživlja brutalna polaščevalnost janšizma. So dokaz, da večinsko tkivo družbe ostaja zdravo in deluje tudi preventivno: avtokrati, ki pridejo na oblast z demokratičnimi volitvami (Janša tokrat niti to), na tronu ne smejo ostati dolgo, saj sicer demokracijo zadušijo. Skratka, protestniki vedo, da Janša ne sme dobiti še enega mandata.

Pred volitvami se bodo protesti najbrž še okrepili, po Janševem odhodu v opozicijo in zgodovino pa uplahnili – razen če ga bo nova oblast lomila. Stranka ne bodo postali, morda pa so zametek trdneje povezane in vplivnejše civilne družbe. Že zdaj ji, na primer ob referendumu za vodo, vlivajo zavest o lastni moči. Pomembno je tudi to, da v našo razdrobljeno, pretirano individualizirano družbo vnašajo nekaj duha kolektivnosti.

Jaša Jenull je izrazito pozitiven človek. Protesti so ga nekako poiskali, on pa njih. Morda se je sprva tudi igračkal, po malem jemal vse skupaj kot predstavo z množico igralcev, a ga je lastno delo sčasoma posrkalo in po svoje preraslo. Seveda pa je zgodaj videl, kako nevaren je janšizem, in se pri priči zganil. Kakorkoli, kar nekaj zaslug ima, da bo Janša vržen z oblasti. Krizno dogajanje – Slovenija ni bila tako ogrožena niti ob osamosvojitvi, saj jo zdaj naskakuje ne zunanji sovražnik, ampak notranji – potrjuje, da zgodovino uravnavajo velike konstelacije, procesi, množice – a tudi posamezniki. Jaša Jenull še naprej nastopa, govori na protestih, vliva pogum drugim, čeprav mu je, podrtemu na tla, robokop boleče zvijal zapestje in čeprav so ga doslej zaradi protestov oglobili že za več kot deset tisoč evrov.

Ja, naporno, živčno je, tudi družina trpi, pravi. V tem času nisem ustvaril nobenega umetniškega projekta, a imam občutek, da smo imeli 50 premier.

Pred njim in vsemi takimi kapo dol.