Veruj v panterja

N'toko

18. 6. 2021  |  Mladina 24  |  Žive meje

Zgodovinarja iz nemirnega polsna zbudi bolečina v prsih. Hropeč za zrakom odpre oči in se poskuša premakniti, a ga nekaj tišči na posteljo. Nenadoma nad seboj začuti živo prezenco in se zaveda – nekdo leži na njem! Še nekajkrat pomežikne in v temi se začne izrisovati podoba. Najprej živo rdeče oči in rogovi, okoli njih žilavo telo, pokrito s črno štrenasto dlako, konice se kot umetelno oblikovana trajna vrtinčijo proti nebu. Štiri tace se stegujejo od trupa s togostjo povoženega mačka, baročni fedrasti rep in rdeče nalakirani kremplji vlečejo vsaksebi, kot bi hoteli pobegniti s telesa.

»Herr Professor, razočaran sem, grde grde stvari govorite o meni …«

Akademik, do konca zvest razsvetljenskim načelom, ne izgubi pameti. Tole vse skupaj vendarle ne more biti res. Na hitro oceni svoj položaj in se odloči stvor soočiti z dejstvi. »Ti nisi resničen. Vem, kdo misliš, da si, ampak ne verjamem vate. Nobenega zgodovinskega dokaza ni, da si kdaj obstajal – izmislili so se te desničarski revizionisti, ki so pobrali tvojo podobo iz bavarskih grbov in te razglasili za avtohtoni simbol slovenstva. Ampak jaz vem, da si mit!«

Stvorova trajna zaplapola, iz žrela se izvije popačena plemščina – ni tisti polkovnik Flick iz serije Alo Alo zvenel podobno? Če bi mu dodali sesljanje mačka Silvestra? »Khm… Nikar mi vi ne govorite o revizionizmu in mitih! Schön bitte, ste vendarle znanstvenik na uglednem nacionalische Institutu, vaše delo je Nationenbildung, kompiliranje mitov, mar ne?«

»… kakšnih mitov? Jaz sem zgodovinar!«

»Mislite, da ne vidim, kaj vse pišete ob obletnici osamosvojitve? Vse vaše floskule o Novi reviji in Pankrtih… Kinder-pravljice o ubogi mali kokoški, ki je zadnji hip pobegnila pred neizogibno vojno, o zatiranih ljudstvih, ki vstajajo proti totalitarizmu? … Khm, vse to imate za resnično, mene, simbola Samove kraljevine, prapora karantanskih knezov, ki sem vnesel ponos v toliko slovenskih src, pa bi zanikali?! Ach, tragično …«

Našega razumnika preplavi akademski ponos – morda odžene zver z močjo argumentov.

»Čakajte malo (podzavestno ga začne vikati, zdaj je v akademski debati), v nasprotju s karantanskimi miti so se te stvari res zgodile – Jugoslavija je bila ekonomsko izčrpana, narodi na robu vojne, skupaj sta jo držala le še avtoritarizem in JLA! In ja, Slovenija je nastala iz mirovniškega in kulturnega gibanja … seveda je šlo marsikaj narobe, ampak svoboda, demokracija, pluralnost … to so naši temelji! Hoteli smo postati moderna država, vi pa bi nas vrnili v srednji vek.«

»Herr Professor, delate napako.« Stvor se zravna nad posteljo, revmatični roki sta še vedno iztegnjeni naravnost, v profilu je kot Michael Jackson, ki pleše Thriller. »Kjer vi vidite nasprotje, jaz vidim logično sosledje.

V redu, imejte svoje mite, ampak če res verjamete v svet, ki ga opisujete, potem morate verjeti tudi v svet, iz katerega prihajam jaz.«

»… kaj mislite s tem?«

»No, če res verjamete, da je bilo življenje ljudi z različnimi kulturami v skupni federaciji nemogoče, zakaj danes zagovarjate, da lahko Slovenci in auslanderji, muslimani, celo Romi!

… Živijo znotraj iste države? In zakaj zagovarjate Evropsko unijo? Mar res ne vidite? Vi ste hoteli isto etnično – rasno! – čisto državo kot jaz! Lahko se še tako pretvarjate, da ste za Multikulturalismus, ampak vaše ograje in izbrisi prebivalstva nič ne zaostajajo za Orbánovimi.”

Zdaj je profesor tisti, ki se mu vrtinčijo dlake.

»No, nismo vsi videli stvar tako … sicer pa, saj ni bil problem sobivanja malih narodov, problem je bil velikosrbski nacionalizem …«

»Ach, pa smo tam! Zdaj mi boste verjetno povedali, da so se slovenske oblasti borile proti Miloševiću … bodite no resni, saj dobro veste, da so se borili proti zveznim oblastem, ker niso hoteli vplačevati svojega deleža za manj razvite regije … z Miloševićem pa so se lepo pogodili, da se ne bodo vtikali v ‘pravice Srbov’, če se on ne bo v slovensko odcepitev.«

»Čakajte, ne boste dali v nič mirovniškega gibanja …«

Stvor še bolj sunkovito zapleše svoj Thriller. »Mirovništvo?! Herr Professor, poiščite mi ‘mirovnike’, ki so prodali toliko orožja kot vaši osamosvojitelji! Vaše predsedstvo je prekleto dobro vedelo, da pelje Jugoslavijo v vojno, desetletja so z vsako novo reformo poglabljali razlike med republikami – ves svet jih je opozarjal! Vi pa se zdaj za nazaj tolažite, da je bila vojna neizogibna, in pretakate krokodilje solze za kleine Nationen, ki so nastradali. Priznajmo si raje: ja, Kranjci smo sprožili etnično vojno, in prav je tako!«

»Nismo mi krivi! Etnični spori so že tleli od nekdaj …«

»Torej priznate, da narodi že od pamtiveka ne morejo sobivati!«

»… nisem mislil tega … pa saj bi lahko živeli skupaj, no, ampak problem je bila ekonomija … tako je, ekonomska kriza je razdejala Jugoslavijo … morali smo se modernizirati!«

»A res? Herr Professor, Jugoslavija je bila do konca 80. let že dodobra na poti k liberalizaciji, njen javni dolg pa je bil štirikrat manjši kot današnji. Ne, Slovencev ni motila ekonomija, motila jih je distribucija bogastva med druge republike … In prav je tako! Zakaj bi mi, delavni Kranjci, podpirali leno južnjaško drhal? Vedno smo vedeli, da je naše naravno mesto med arijci in da so revni Balkanci dobri samo za na gradbišča.«

»No, ni treba tako …«

»In povejte, če takrat niste verjeli, da lahko načrtno gospodarstvo rešuje mednarodne probleme, zakaj danes verjamete v Zeleni dogovor, v državne intervencije, v evropske sklade?«

Žar akademskega prepira usahne, Profesor se vrne k tikanju. »Dovolj! To ne spremeni dejstva, da ti nisi nikoli bil naš simbol!«

»Nič bolj nisem izmišljen kot vaše bajke o nastanku Slovenije! A v nasprotju z vami jaz vsaj verjamem v naše zgodovinsko poslanstvo in vem, kakšno prihodnost hočejo Slovenci!

Vi pa zares ne verjamete ne v enakost narodov, ne v pravično ekonomijo, ne v mir … vi ne verjamete v nič drugega kot v lastne akademische riti! Herr Professor, ne bojite se me zato, ker me imate za izmišljen simbol narodne preteklosti – o nein, nasprotno! – bojite se me, ker veste, da ste vsebinsko izčrpani in da jaz simboliziram narodovo prihodnost!«

Ko se profesor zjutraj zbudi, ni več prepričan, ali je bila prikazen resnična. Ve pa, da se panterja ne bo nikoli več otresel – da se bo med vsakim predavanjem o zgodovini Slovenije stegoval za njegovim hrbtom in navihano mežikal študentom. In bolj ko se bo profesor trudil poveličevati vrednote osamosvojitve, bolj jim bo zafnani maček simpatičen.