
24. 6. 2021 | Mladina 25 | Dva leva
Res publika 70 x 30
(V petek na osrednjo komemoracijo za drugo republiko)
»Pravi patriot mora biti vedno pripravljen braniti svojo domovino pred lastno vlado.«
— Edward Abbey
»Slovenija prevzema predsedovanje Svetu EU – Premier Janez Janša vrši pritisk na sodstvo, medije in državni aparat v svoji državi ter zastruplja politično klimo. Kako naj se skupnost spopade z agresivnim populistom?«
— Der Spiegel, 17. 6. 2021
»Ne smemo pozabiti, da partijci ne padajo iz oblakov. Pomisliti moramo, da so vsi partijci bili nekoč nepartijci. Danes je nekdo nepartijec, jutri postane partijec. S čim naj bi se človek tu prav za prav ponašal? Med nami starimi boljševiki, boste našli precej takih, ki delajo v partiji 20–30 let. In vendar smo bili nekoč tudi mi nepartijci. Kaj bi bilo z nami, če bi pred kakimi 20–30 leti tedanji partijci hoteli z nami pometati in nas ne bi pripustili k partiji.«
— J. V. Stalin opozarja, da ne gre pozabiti, da se partijec ne rodiš, da partijec postaneš. Velja tako zanj kot za Janšo in za vse ostale (iz govora na prvem vsezveznem kongresu kolhoznikov – udarnikov. V knjigi J. Stalin: Vprašanja leninizma. Cankarjeva založba, 1948, str. 464)
Ko se je Slovenija osamosvojila, sem za neko tujo tiskovno agencijo rekel, da bo največji uspeh majhne Slovenije, če bo politično čim bolj nevidna, neslišna. Če se bo o njej malo govorilo. To je bilo v nasprotju s tedanjimi splošnimi željami, da bi postali kot država čim bolj opazni. A toliko sem pač že vedel, da ko majhne dežele stopijo v središče, pod politične žaromete, to praviloma ne pomeni nič dobrega. In trideset let po osamosvojitvi se je zgodilo točno to. Slovenija je po zaslugi Janševega režima postala vseprisotna, vseprepoznavna. Hja, danes komajda kdo ve, kdo je premier na Nizozemskem, v Belgiji, na Norveškem, Irskem … Vsak v Evropi, ki vsaj malo spremlja politiko, pa ve, kdo je Janša. In kakšna je njegova javna podoba.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

24. 6. 2021 | Mladina 25 | Dva leva
»Pravi patriot mora biti vedno pripravljen braniti svojo domovino pred lastno vlado.«
— Edward Abbey
»Slovenija prevzema predsedovanje Svetu EU – Premier Janez Janša vrši pritisk na sodstvo, medije in državni aparat v svoji državi ter zastruplja politično klimo. Kako naj se skupnost spopade z agresivnim populistom?«
— Der Spiegel, 17. 6. 2021
»Ne smemo pozabiti, da partijci ne padajo iz oblakov. Pomisliti moramo, da so vsi partijci bili nekoč nepartijci. Danes je nekdo nepartijec, jutri postane partijec. S čim naj bi se človek tu prav za prav ponašal? Med nami starimi boljševiki, boste našli precej takih, ki delajo v partiji 20–30 let. In vendar smo bili nekoč tudi mi nepartijci. Kaj bi bilo z nami, če bi pred kakimi 20–30 leti tedanji partijci hoteli z nami pometati in nas ne bi pripustili k partiji.«
— J. V. Stalin opozarja, da ne gre pozabiti, da se partijec ne rodiš, da partijec postaneš. Velja tako zanj kot za Janšo in za vse ostale (iz govora na prvem vsezveznem kongresu kolhoznikov – udarnikov. V knjigi J. Stalin: Vprašanja leninizma. Cankarjeva založba, 1948, str. 464)
Ko se je Slovenija osamosvojila, sem za neko tujo tiskovno agencijo rekel, da bo največji uspeh majhne Slovenije, če bo politično čim bolj nevidna, neslišna. Če se bo o njej malo govorilo. To je bilo v nasprotju s tedanjimi splošnimi željami, da bi postali kot država čim bolj opazni. A toliko sem pač že vedel, da ko majhne dežele stopijo v središče, pod politične žaromete, to praviloma ne pomeni nič dobrega. In trideset let po osamosvojitvi se je zgodilo točno to. Slovenija je po zaslugi Janševega režima postala vseprisotna, vseprepoznavna. Hja, danes komajda kdo ve, kdo je premier na Nizozemskem, v Belgiji, na Norveškem, Irskem … Vsak v Evropi, ki vsaj malo spremlja politiko, pa ve, kdo je Janša. In kakšna je njegova javna podoba.
In po njegovi (a ne samo njegovi) zaslugi smo postali konstitutivni člen srednjeevropske transverzale Ljubljana–Budimpešta–Varšava; pač transverzale spak evropske demokracije. Po velikih aspiracijah ob frenetičnem slavljenju akta osamosvojitve se Slovenija v tridesetletnico prebuja kot avtoritarna, po mafijskih obrazcih vodena država, ki ignorira standarde pravne države, ki je v vojni z mediji, s kulturniško in umetniško srenjo, s šolstvom, znanostjo, sindikati, neodvisnimi nadzornimi institucijami in sodno oblastjo … ki gradi svojo strukturo po principih nepotizma, klientelizma, korupcije, partijske lojalnosti …
V zadnjih mesecih ni nobenega večjega evropskega medija, ki ne bi pisal o Sloveniji, o Janši in janšizmu. Izključno v negativnem kontekstu. Celo naše folklorne domislice povzemajo: pišejo o maršalu Twitu, o orbanizaciji Slovenije. No, je pa narejen jasen razloček med Orbánom in Janšo. Ne postavljajo ju drug ob drugega, ampak pišejo o Janši kot o malem, pomožnem, karikiranem Orbánu. Der Spiegel je prejšnji teden naslovil kritični zapis z Der Möchtegern Orbán, kar pomeni približno toliko kot anglosaški Wannabe Orbán. No, to smešenje Janše kot pomožnega Orbána je po svoje nevarno, ker lahko zmanjšuje pozornost za posledice njegovega destruktivnega delovanja. Zato so trije zeleni parlamentarci (poslanka Bundestaga Franziska Brantner skupaj z evroposlancema Danielom Freundom in Sergeyem Lagodinskym) po obisku Slovenije zapisali, da je popolnoma nesprejemljivo, da predsedovanje EU prevzema privrženec evropske »iliberalne demokracije«. Še več, podpredsednica parlamenta EU Katarina Barley iz vrst nemške SPD v Die Welt neposredno poziva vse »odgovorne na evropski ravni, članice EU, evropsko komisijo, evropski parlament in medije, naj Janši ne nudijo odra za njegovo politiko in zaničljivo retoriko do demokracije«. Piše, da sicer vedno obstaja upanje, da tudi problematični vodje držav v času predsedovanja zavzamejo državniško držo, a da se boji, da Janša ni tak; da bo tiste, ki to pričakujejo, gotovo razočaral.
In s takim predsednikom vlade, ki nas v svetu predstavlja v najslabši možni podobi, naj bi slavili trideset let samostojne države in državnosti. Ne bi se izšlo brez kolaborantov in kolaboracije. Pahor bo slavnostni govornik. Verjetno nihče od klovna ne pričakuje odgovorne državniške drže. Še reperju Zlatku se tokrat ne bo uspelo prebiti do odra maksimalno utrjenega trga republike, kjer bo režim brez ljudstva slavil rojstni dan države.
Paradoks! Na kongresu SDS v Slovenskih Konjicah je bilo očitno več »publike«, kot je bo po načrtih scenosleda na osrednji režimski proslavi v petek. Po tridesetih letih je republika, res-publike, »javna zadeva«, zožena na lokacijo 70 metrov x 30 metrov.
No, trideset let je dovolj velika številka, da se bo treba množično udeležiti osrednje komemoracije za republiko, ki jo Janšev režim sistematično razgrajuje in ubija ter nas na silo rine v zloveščo tretjo republiko. Obkrožimo z množično prisotnostjo bizarno proslavo razvpitega režima. V petek!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.