Prvih 30

Janko Lorenci

24. 6. 2021  |  Mladina 25  |  Kolumna

Trideset let po osamosvojitvi se nam v povprečju godi znatno bolje – več zaslužimo, več imamo, dlje živimo ... A smo dežela zapravljenih potencialov. Napredujemo počasi, saj nas dohitevajo ali prehitevajo nekoč slabši, boljšim pa se praviloma ne približujemo. Tudi počutimo se nič kaj prida. Predvsem pa smo vnesli v delovanje družbe slabosti, ki napovedujejo slab razvoj tudi za naprej.

Imamo politiko, ki je zaprta v svoj mali samozadostni svet, ki deluje iz rok v usta in ki je ljudstvo v resnici ne briga. S slabo politiko si obsojen na slab razvoj. Imamo pa tudi slab družbeni (ideološki) vzorec.

V samostojnost smo stopili iz socializma, v katerega ni verjel nihče več. Takrat se je zdela pomembna le osamosvojitev, vprašanja družbenega reda so tičala v ozadju, a nekako samoumevno je bilo, da gremo v demokracijo in kapitalizem. O prvi smo nekaj malega vedeli, o drugem skoraj nič, a smo vanj slepo verjeli.

Na samem začetku nas je doletela svojevrstna smola. V 90. letih je svetu že vladal kapitalizem v svoji najslabši – neoliberalni – različici. Tak kapitalizem trdi, da trgi optimalno uravnavajo družbo, da je neenakost naravno stanje, da bogastvo bogatih koristi tudi revnim itd. Seveda ga je sprejela tudi slovenska politika, sama brez vizije, vajena sprejemati ukaze in impulze od zunaj in se jim prilagajati. Nekako do konca Drnovškovega premierstva je neoliberalizem še zaviral t. i. gradualizem, s prvo Janševo vlado pa je dokončno prodrl in nato postopoma krepil prevlado parcialnega in individualnega nad skupnim. Njegov paradni izdelek je privatizacija, še danes izvajana kaotično, politikantsko in tako, da se ekonomsko končuje s propadom številnih podjetij in množično razprodajo tujcem, družbeno pa z rastočo razslojenostjo, prekarnostjo in pešanjem javnih služb, nepogrešljivih za elementarno varnost navadnih smrtnikov. Namesto logike javnega interesa je uveljavila logiko dobička, družbo naredila surovejšo in požrla zaupanje v politiko.

Na uvoženo, tudi od EU vsiljevano ideologijo so se nalepile naše stare lastne hibe: klientelizem, zaprtost, slabe demokratične tradicije, zlasti pa negativna kadrovska selekcija (»važno je, da si naš«), ki se je iz dominantne politike selila v družbo. S slabimi vodstvi na vseh ravneh dober razvoj preprosto ni mogoč.

Posledice se v tem času izrazito kažejo v izseljevanju mladih, ki ne morejo do stanovanj, v pomanjkanju zdravnikov in medicinskih sester, v primerjalno pošastno visokih 4000 mrtvih zaradi covida, v jeznem, zmedenem, negotovem vzdušju. Trideset let pozneje prevladuje moreč občutek, da se država vrti v krogu in vrača na začetek.

Suvereni smo manj kot pred osamosvojitvijo. EU je dragocena, a do majhnih, šibkih članic, ki ne vedo, kaj bi s seboj, trda. Zaradi množičnega tujega lastništva smo skoraj povsem izgubili možnost določanja svojega razvoja, dobički tujih lastnikov pa se seveda selijo v tujino. In Janša, veliki osamosvojitelj, Slovenijo nasilno vrača tja, kjer smo nekoč že bili – k svojim, v avtokratsko in kleptokratsko vzhodno Evropo. Krog se zapira.

Tudi to, da je ta čas na oblasti kriminaloidna skrajna desnica, potrjuje, da smo pošteno zavozili. Pri tem pa se zunanji svet postopoma spreminja. V zadnjem ducatu let tresejo Zahod vsaj tri, štiri velike krize: finančna leta 2008, migracijska, virusna, ki še traja, okoljska, ki se hitro zaostruje. Vse so tako ali drugače povezane z globalizacijo in neoliberalizmom, vse temeljito majejo njegove dogme in govorijo, da bi bilo nujno bolj upoštevati skupno dobro, ukiniti obsceno neenakost, misliti dlje kot do jutri. Svet na neoliberalizem v marsičem že gleda drugače – celo Biden vodi Ameriko tako, da mu republikanci očitajo socializem.

Kapitalizem je potenten in ima dobre strani – iniciativnost, prilagodljivost, učinkovitost. A če mu damo proste roke, bo požrl samega sebe in nas. Zdaj postaja zelo očitno, da je dosegel svoj zenit. Socializem goji lepe ideale enakosti in solidarnosti, v praksi pa je propadel zaradi smrtnega greha – odsotnosti demokracije. Zato ni bil sposoben resno razpravljati o sebi in se korigirati. A to velja tudi za neoliberalizem, ko trdi, da nima alternative in da sploh ni ideologija.

Verjetno prihaja čas za sintezo dobrih plati enega in drugega sistema, ideologije, prakse. Prihodnost, stanje družbe, družbeni red, vse to bo najbolj določala okoljska kriza. Njeno blaženje zahteva vitalno znanost in ekonomijo, a tudi regulirane trge, več planiranja, več solidarnosti, upoštevanje skupnega dobrega kot vrhunske prioritete. In demokracijo kot nujni pogoj za samokorekture. Sistema se zlasti v krizah (po veliki depresiji, drugi vojni, krizi 2008) po malem že mešata, v prihodnosti, ki se riše kot ena sama prepletena kriza, pa se bosta najbrž še bolj. To je optimistična možnost postopnega nastajanja nove paradigme, a zdi se, da lahko prihodnost ostane civilizirana le tako.

Pod Janšo Slovenija lomasti naravnost proč od nakazane paradigme. Če ji hočemo slediti, če hočemo prisluhniti zahtevam časa, moramo najprej ohraniti demokracijo, se pravi sklatiti Janšo z oblasti. Bi lahko bil njegov sedanji mandat za Slovenijo tak streznitveni šok, kot je bil Trump za Ameriko? A janšizem je v marsičem proizvod vsega našega zgrešenega razvoja. To si je treba priznati, brez tega bomo ostali na starih zarjavelih tirih, se prepirali in drobtiničarili, o velikih rečeh in veliki sliki (slovenskega) sveta pa še naprej molčali. Tudi ideologije so velike slike, gledane skozi različna očala. Z njihovo pomočjo, njihovim soočanjem laže doumevamo, pri čem smo.

Dokončno kljub vsemu nismo zavozili že zato, ker prepričljiva večina janšizem zavrača. A zavozili smo dovolj, da je vse odprto. O tem, kam nas bo neslo, bomo odločali že na prvih volitvah.