Do kod sežejo čustva?

Janko Lorenci

2. 7. 2021  |  Mladina 26  |  Kolumna

Vprašanje v naslovu je nekoliko čudno, a kar aktualno.

Za lažje delo razdelimo polje, kamor segamo s svojimi čustvi, na štiri kroge. V prvega spadajo družina, širše sorodstvo, prijatelji, pogojno tudi sosedi. To so ljudje, s katerimi si najbolj povezan, imaš z njimi običajno največ stikov in do njih gojiš najintenzivnejša čustva. Pogosto so ti tudi geografsko najbliže.

Že bolj čustvom odmaknjeni so delo, služba, poklic. Tudi v zvezi z delom so čustva po navadi močna, neredko celo močnejša (deloholična) kot tista do najbližjih. Srk dela je močan, saj je od njega za navadnega smrtnika odvisna gola eksistenca.

Naslednji krog, v katerem so čustva še dokaj intenzivna, je država, kjer živiš in jo imaš po navadi za domovino. V tem okviru morda močneje čustvuješ s svojo vasjo, četrtjo, mestom, tistim ožjim okoljem, kjer življenje najkonkretneje buta vate.

Potem je tu še širni svet, planet s svojimi celinami, oceani in ljudstvi. Za posameznika je bolj ali manj amorfna gmota, ki se vsakdanjega življenja neposredno ne dotika in tudi čustev, razen izrednih dogodkov, kot so kak černobil, strašna lakota, vojna ali veličastna poroka slavnih, posebno ne buri. No, za svojo celino se zanimamo nekoliko bolj kot za druge, lahko pa nas z različnimi občutki navdajajo posamične točke preostalega globusa, kjer smo že bili, kamor si posebej želimo ali kjer morda živi bogati stric, prijatelj, bivša najdražja. A to so bolj izjeme.

Skratka, naš čustveni svet je kar omejen celo v času globalizacije in množičnega premikanja ljudi, informacij, blaga, kapitala sem in tja po planetu. Različna pa je tudi kakovost čustev v omenjenih štirih krogih.

Prvi krog (družina, prijatelji …) je deležen več prijaznih kot slabih čustev. A če se odnosi v takih majhnih, tesno povezanih skupnostih skvarijo, se toplina, strpnost, naklonjenost radi sprevržejo v svoje nasprotje – ljubezen in sovraštvo sta si blizu.

Delo lahko jemljemo kot nujno zlo, lahko ga sovražimo, lahko pa je os našega življenja – in vse vmes. V naših socialističnih časih je bilo vir varnosti in predvidljivosti, zdaj je bistveno bolj negotovo, tekmovalno, razdrobljeno – pač zaradi vplivov (neoliberalne) ureditve in politike, ki na negotovosti, tekmovalnosti, razdrobljenosti prav jaha, tako laže vlada, v ljudeh pa tudi glede dela pogosto budi več slabih čustev kot dobrih.

Nekaj podobnega se dogaja v odnosu do lastne države, občutju, ki predpostavlja patriotizem, pripadnost nacionalni skupnosti. Patriotizem je težko merljiva, a realna čustvena kategorija z zelo otipljivimi učinki. Načeloma je čvrsto družbeno lepilo, ki se kaže na primer v tem, da si do sodržavljanov solidaren, države pa ne goljufaš in si jo v sili pripravljen braniti z orožjem. A patriotizem ni povsem nepogojen, ampak vsebuje primesi daj-dam – državi nekaj daješ, vendar od nje nekaj tudi pričakuješ. Če je politika zanič, če večina družbo občuti kot krivično, bo posameznik do rojakov manj solidaren, državi pa bo tajil dohodke, več delal na črno, bojkotiral volitve, prej se bo izselil … Najslabše je, če oblast patriotizem načrtno zlorablja. Janša nanj prisega, a ga seka na dvoje; tisti, ki ga podpirajo, so zanj patrioti, drugi sovražniki. Kar zganja, ni patriotizem, ampak mešanica kulta osebnosti, avtoritarnosti in nacionalizma, razdeljenega na »mi« in »vi«. Naš samooklicani nadpatriot patriotizem v resnici uničuje in je ta pojem mnogim neponarejenim patriotom priskutil. Skupnost to rahlja.

Čustva so tudi stvar geografije. Na mejah domovine praviloma zelo oslabijo. To velja zlasti za dobra čustva in je bolj ali manj naravno; empatija je rada omejena na nacijo. Mejo bistveno laže prestopajo slaba čustva – če se na primer zaradi notranjih razmer izumlja zunanji sovražnik ali če se kot strašna motnja slikajo migranti vseh vrst, tudi taki, ki jih krvavo potrebuješ kot delovno silo.

Čustvena oddaljenost, tujost sveta je, kot rečeno, naravna, a postaja prvovrsten problem. Države so do neke stopnje vedno zaprte in egoistične skupnosti. Toda če je zaprtost pretirana, to posamično državo navznoter materialno, miselno in čustveno zastruplja, hkrati pa ovira čezmejno in globalno sodelovanje – izrazito nujo tega časa. Skratka, do sveta je bolje biti odprt in gojiti prijazna čustva. Ne zaradi nekakšne apriorne ljubezni; velika empatija do osmih milijard ljudi, raztresenih po svetu, preprosto ni mogoča. Toda vsi živimo na Zemlji, vsi, tudi astronavti, smo v enem čolnu, obsojeni drug na drugega in medsebojno odvisni. To nam dopovedujejo zlasti globalne krize – velike vojne, epidemije, propadanje okolja. Ta čas smo vsaj sredi dveh (okoljske in pandemijske) in obe ogrožata vse, bogate in revne, zaprte in odprte. Posekaš pragozd, obale ti zalije ocean, dobiš kitajski virus, izvoziš angleškega, nazaj ti prileti delta.

Jasna zavest o Zemlji kot enem in edinem čolnu postaja dejavnik civiliziranega preživetja človeštva. Zato so tako nevarni skrajneži – nacionalisti, avtoritarci, zagrizeni neoliberalci – ki vse drobijo, vse zapirajo v ločene majhne svetove, stavijo na slaba čustva. Tudi ta so del človekove narave, a prepuščati se jim ne gre. Za silo jih nadzoruje (korigira) razum, ta pa nam z vseh točk sveta kriči, da je velika krogla pod nami v nevarnosti. Razum se aktivira, če smo ustrezno obveščeni, za kar skrbijo resni mediji in resna politika. Trumpisti, orbanisti, janšisti načrtno izganjajo obveščenost, dialog in razum, ustvarjajo čustveni kaos in nas pehajo naravnost v barbarstvo. Zaradi njih se ljudje še cepiti nočejo.

Do sveta gre vsaj približno razviti čustva, zdaj prevladujoča le v prvem krogu. Če bo kdaj nastala svetovna vlada in bo nasprotje te, kakršno imamo zdaj pri nas, se bomo lahko znova nekoliko umaknili v ožje kroge. Zgolj nekoliko.