Druga osamosvojitev

Janko Lorenci

9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Kolumna

Janez Janša je nevaren in škodljiv, a izjemno trdoživ politik. To mu uspeva, ker čas in globalno prevladujoča ureditev producirata avtoritarce. Uspeva pa tudi osebno. Na samem začetku kariere je po zanj srečnih naključjih in v kasnejšo nesrečo naroda postal narodni junak. Je sposoben organizator, ustvaril je močno stranko po svoji nelepi podobi in zveste volivce, ki potrebujejo Voditelja. Z brezobzirnostjo, makiavelizmom in zagrizenostjo normalnejše okolje vedno znova preseneča, hkrati pa se je v skrajnega desničarja levil postopoma in Slovenijo po koščkih navajal na janšizem v vedno hujši obliki. V zadnjem mandatu mu je prav prišla tudi epidemija.

Vse to mu ne bi pomagalo, če ne bi odpovedali številni mehanizmi in skupine, ki bi morali tak razvoj preprečiti. Najprej omenimo medije in levosredinsko politiko. Prvi so se od samega začetka šli uravnoteževanje, minimizirali nevarnosti janšizma in tako dopuščali njegovo rast. Dolgo je podobno ravnala levosredinska politika. Razdrobljena, socialno in ekonomsko pa – razen Levice – Janševi SDS v marsičem podobna, se ni nikoli uveljavila kot jasna alternativa.

Tudi sodstvo ni nikoli trdo prijelo janšizma zaradi žaljivk o krivosodju, sejanja sovraštva, sumljivega finančnega poslovanja … Čeprav je počasno in podobno kot druge sfere deloma prestreljeno z janšisti, ostaja instanca, ki Janšo deloma še brzda. Odporu so se z udeležbo na petkovih protestih naposled pridružili sindikati – pozno, a ne prepozno. Gospodarstvo se sploh ni zganilo, nasprotno, njegova združenja janšizem podpirajo, podjetniki in menedžerji pa z redkimi izjemami pozabljajo, da so tudi državljani in da janšizem gospodarstvo pelje v slepo ulico.

Najbolj sramotno se obnašata predsednik države in katoliška cerkev. Pahor zvesto služi Janši, hkrati pa z igrano integriteto in spravaštvom bega volivce. Tudi vrh cerkve na veliko kolaborira z režimom in je v tem prelomnem času spet pustil državo, ljudstvo in vernike na cedilu.

Nesrečna je tudi vloga EU. Njene posamične kritike janšizma so koristne, a po svoje še poudarjajo njeno samozakrivljeno nemoč do vzhodnih avtoritarcev. Tako Unija počasi uničuje samo sebe. Zdaj nas je komisija obiskala, Janšo kar jasno okarala, a mu v isti sapi delila komplimente. Napaka: k nam preprosto ne bi smela priti. To bi bilo močno simbolično dejanje, s katerim bi pokazala jasno distanco do sedanje oblasti, hkrati pa dosegla najpomembnejše: da Janši predsedovanje Uniji ne bi koristilo na volitvah.

Scela je notranja scena, ki naj bi branila našo demokracijo, glede na agresivnost janšizma in kočljivost položaja preveč medla. Če bi janšizem ostal na oblasti še en mandat, bi bila vsa invalidna, podrejena ali pa je ne bi bilo več. Velja za medije, sodstvo, sindikate …

In vendar Janša v osnovi ni uspešen. V celoti je končal zgolj prvi mandat, nikoli mu ni uspelo sestaviti dveh zaporedoma. Tako bo, stavimo, tudi tokrat. Za to je večidel zaslužen sam. Če bi premogel pahorjansko ali cerkveno dvoličnost, bi bil bistveno na boljšem. Vendar se zmore potuhniti le občasno in za kratek čas. »Gesamtkunstwerk« je – tak, da mora sproščati svojo hudobijo, mora lagati, mora žaliti, mora mrcvariti. Narejen je tako, da uničuje vse okoli sebe, a tudi samega sebe. Naj temu rečemo višja pravičnost, sla po (samo)uničevanju, norost … vsekakor je v vsakem novem mandatu še hudobnejši, še škodljivejši in nevarnejši.

Tokrat je povsod razsejal svoje nesposobne ali sebi podobne kadre; po njegovi krivdi je zaradi covida umrlo veliko preveč ljudi; usodno pospešuje privatizacijo zdravstva; zelo je povečal sovraštvo in zmedo v deželi in dramatično poslabšal podobo Slovenije v tujini. Hkrati nas divje zadolžuje in tako kuha novo krizo; to počne načrtno, da lahko deli bonbončke, a tudi v skladu z geslom za mano potop in v upanju, da se bo v težavah, ki jih bodo podedovali politični nasprotniki, laže vrnil na oblast.

Šarec upravičeno pravi: če bi bil Janša na oblasti ves mandat, bi bilo še veliko huje. Toda res hudo bi bilo, če bi vladal še naslednji mandat. To se zdi na srečo izključeno – najbolj zato, ker je ljudstvo kljub oblastnemu ustrahovanju, podkupovanju in zmedi ohranilo zdravo pamet in janšizem v veliki večini zavrača. To govorijo ankete, to potrjujejo vztrajni, občasno množični protesti. Pošteno sta se prebudili tudi civilna družba in mlada generacija, že dolgo ne tako jezna in angažirana. Pomirjujoče delujejo tudi epizode, kot je bilo posredovanje policije proti rumenim neonacistom na zadnjem množičnem protestu. To pomeni, da velikih organizmov, kot sta policija in vojska, Janša zlepa ne more spremeniti v slepo orodje, tudi če postavi na vrh svoje ljudi.

Janšizem je postal tako močan in nevaren, ker si množica subjektov ni hotela priznati, da ogroža demokracijo, razvoj in njo samo. In ker se je zanašala, da se bodo namesto nje uprli drugi. Zdaj je grožnja janšizma dovolj očitna, odpor vendarle dovolj močan in razvejen, da lahko Janša sicer lomi in osvaja posamične točke, popolnega nadzora nad celoto dogajanja pa ne more doseči. To neidealno, a realno stanje je treba absolutno ohraniti do volitev, ki bodo Janšo odplaknile, saj je ljudstvo, kot rečeno, ostalo normalno.

Do takrat je pomemben vsak pokončen sodnik, novinar, politik, kulturnik, podjetnik, protestnik, vsak, ki bo šel na referendum o vodi in glasoval proti vladnemu zakonu. Za drugo osamosvojitev-osvoboditev gre, tokrat izpod notranjega sovražnika. Janšo je treba trajno spraviti z oblasti, sicer bomo obtičali v podobnem razkrajanju kot nekoč Jugoslavija. Pri tem zlasti opoziciji ponavljamo: zgolj antijanšizem je za normalizacijo Slovenije nujen, a ne zadosten pogoj.