Jugofuturizem

N'toko

2. 7. 2021  |  Mladina 26  |  Žive meje

Večino mojega življenja je bila Jugoslavija tabu. Odraščal sem v militantno protikomunistični družini, ob Rodetovih mašah v Kočevskem Rogu in Janševih Premikih. Jugo se je pri nas aktivno sovražilo, edina vez z njo so bili športni prenosi na HTV (jebiga, bili so boljši komentatorji) in romanja v Međugorje. Odsotnost jugonostalgije pa je obstala tudi kasneje, ko sem dorasel v levičarja. Med vstajami sem tako hitro opazil, kako zviška se je gledalo na protestnike z rdečimi zastavami (»totalitarni simboli!«) in OF ikonografijo (»to razdvaja ljudi!«). Desničarji se ne bi mogli bolj motiti, ko pravijo, da hoče slovenska levica obuditi Jugoslavijo. Nasprotno – samoupravljanje, neuvrščeni, Tito in Kardelj so domala izgnani iz socialističnih krogov, na njihovo mesto pa so kot vir inspiracije stopili varno oddaljeni junaki zahodnih levičarskih bojev.

Toda skrivnostna dežela, ki sem jo skupaj z vso Slovenijo aktivno pozabljal vse življenje, se je vrnila. Najprej sem jo začel zaznavati v tujini. Od doma sem vedno odšel kot Slovenec, za mejo pa sem bil instantno spremenjen v Jugoslovana. Na zahodu so me takoj povezali z gastarbajtersko diasporo, povsod drugod pa s Titom. Ni bilo pomembno, kaj sem prej verjel – moja nova okolica, vsi novi znanci in vsi delodajalci so bolje od mene vedeli, kam me uvrstiti. Ne med zahodnoevropske kognitivne delavce, ampak med Balkance. In to smo vedeli tudi Slovenci, Bosanci, Srbi, Hrvati, Makedonci – instinktivno smo se našli, spregovorili »po naše«, si delili humor in muziko, pizdili nad glupimi Američani in še bolj glupimi sodržavljani, kot znamo le mi. Vsak Slovenec je med bivanjem v tujini zagotovo občutil Jugoslavijo. Na Balkanu je mrtva, njen pepel pa je razpršen po svetu, kjer tisoče ljudi, ki niso nikoli živeli v skupnih političnih mejah, zaradi njim neznanih razlogov občuti neko medsebojno bližino. Spominjamo se nečesa istega.

Ti občutki jugoslovanskosti pa so mi sledili nazaj v Slovenijo. Pojavljati so se začeli med dolžniško krizo, ko je osamosvojitelj Janša prosil evropske finančne institucije, naj dobesedno okupirajo Slovenijo. Hm, bi Tito naredil kaj takega? Pojavili so se, ko je Alenka Bratušek po nareku EU razprodala Adrio, Elan, Aero, Palomo, Žito, Helios – podjetja »naše mladosti«. Ko je sin jugoslovanskega olimpijskega prvaka Miro Cerar Slovenijo z rezilno žico ločil od nekdanje skupne države, je bila Jugoslavija že dodobra v mojih mislih. Nostalgija se vedno pojavi v odnosu do sedanjosti, in mi živimo v sedanjosti, ko je projekt slovenske osamosvojitve – privatizacije, vstopa v EU in Nato – videti kot ena sama velika lopovščina nacionalnih elit. V takšnih trenutkih potrebuješ identiteto, ki ti je niso pripisale te iste nacionalne elite. Potrebuješ preteklost, ki ni njihova.

Naše elite so se vzpostavile skozi uničenje Jugoslavije, zato si prizadevajo, da bi bilo leto ’91 leto nič našega obstoja. Poznamo zgodbo: tam daleč v preteklosti naj bi obstajali nekakšni Karantanci, ki so tisočletja sanjali o lastni državi, vmes ni bilo nič, potem pa čudež! – prišla je ekipa Janša, Bavčar, Kučan, Pučnik in evo nam uresničene sanje! To seveda ni nobena zgodovina – če hočeš vedeti karkoli o tej deželi, se enostavno moraš spustiti v čas, ko smo bili Slovenci Jugoslovani. Tako se je Jugoslavija vrinila tudi v mojo literaturo, začel sem raziskovati njeno kulturo in politiko. Poleg njenih problemov sem prvič spoznal tudi njene izjemne podvige – antiimperializem, ki se ni bal pokazati sredinca ne Churchillu ne Stalinu, družbeno lastnino, ki je potegnila javne storitve iz rok tako trga kot države, gibanje neuvrščenih, ki je povezalo zatirane narode, socializirano skrbstvo, ki je naredilo več za emancipacijo žensk kot katerakoli zahodna feministična struja … Nič od tega ni delovalo popolno, toda razsežnost idej družbenega napredka, ki so je bili zmožni v naši revni vukojebini, je daleč presegala vse, kar so zmožni misliti današnji bruseljski tehnokrati. Ob spoznanju, kako predrzno ambicioznih podvigov so se lotevali naši ljudje, sem prvič doživel nekaj, čemur bi lahko rekli narodna zavest. Hvala bogu, da moja zgodovina ni le tista fejk desetdnevna vojna in nato vrtiljak politikantov, ki lezejo v rit nemškim in ameriškim gospodarjem! Nekoč smo tukaj premagali fašizem, zagnali samoupravljanje in gibanje neuvrščenih!

Občutke o Jugoslaviji mi je najbolj pomagal ubesediti Louis Adamič, ameriški Jugoslovan, ki je razumel tako migrantsko izkušnjo kot tudi odkrivanje domovine. Ko je poln skepse do novega socialističnega režima po dolgih letih obiskal Jugoslavijo, se je ob neštetih grafitih »TITO« najprej zgražal nad kultom osebnosti. Ob pogovorih z ljudmi je spremenil mnenje. Stane Valentinčič mu je stvar razjasnil tako: »Tito ni toliko človek kot simbol, in še bolj kot simbol je to neka vstajajoča ideja. Večina izmed nas ne zna tega izraziti drugače, torej pravimo ‘Tito’… Kdorkoli je to napisal, je to storil, da bi sam sebe politično izrazil … Čeprav je bilo to napisano že neštetokrat …, je to spet storil, in sicer sam. Zakaj? Iz istega razloga, kot pišejo ljudje poezijo in knjige. Napisal je ‘Tito’, ker ga nekaj tišči.«

Morda spontano naraščanje jugonostalgije, ki se dogaja med ljudmi doma in po tujini, opravlja podobno funkcijo. Nekaj nas tišči. V nas brbota želja po ustvarjanju drugačne prihodnosti, a tega ne znamo izraziti, zato pravimo »Jugoslavija«. Raziskovalka Milica Popović piše, da je Jugoslavija postala nekakšno miselno zatočišče, pa tudi oblika upora proti sedanjemu brezizhodnemu stanju. Jugoslavija ni več le zgodovinski teritorij, ampak potencial drugačne prihodnosti – nič čudnega, da so organizatorji mednarodnih kulturnih dogodkov in simpozijev znova obudili izraz jugofuturizem. Če je bila nekoč dežela, kjer so ljudje različnih narodnosti spremenili družbeni red in postavili na noge lastno gospodarstvo po lastnih zakonitostih, lahko tudi v prihodnosti naredimo marsikaj. Če ta dežela ni nikoli obstajala, potem tudi drugačna prihodnost ni možna. Ko nam jemljejo edini transformativni projekt naše zgodovine, ostanemo ujeti v večno sedanjost osamosvojiteljev: v sebično zaplato zemlje na robu večnega imperija. Zasledovanje drugačne poti v prihodnost je nemogoče težak projekt, ampak ta jebeno nora Jugoslavija se ga je vseeno lotila! In nekje za obzorjem, po različnih koncih sveta, v različnih koalicijah med različnimi ljudmi, lahko nastanejo nove Jugoslavije. Verjeti v to ni jugonostalgija, to je jugofuturizem.