Patriarhovo poletje

Heni Erceg

2. 7. 2021  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Udobno je živel v središču Zagreba, se družil z znanimi obrazi, se predstavljal kot roker in tako rekoč levičar, bil sodelavec festivala alternativne kulture v Šibeniku, javno opozarjal na pomen dialoga med Srbi in Hrvati, bil član sveta SNV (Srpsko narodno veće), izdajatelja tednika Novosti, ki je skrbno spremljal vsako njegovo pojavljanje v javnosti. Da, zagrebško-ljubljanski metropolit Porfirij je, lahko rečemo, pustil sledi v družabnem življenju hrvaške prestolnice, saj je našel čas tudi za druženje s pomembnimi zagrebškimi osebnostmi, novinarji, politiki, na teh rednih družabnih srečanjih so se obravnavala velepomembna vprašanja odnosov med cerkvijo in državo, ob pravoslavnem božiču pa se je lomila pogača. Vsekakor idiličen čas za Porfirija, ki je februarja napredoval, saj je bil imenovan na položaj poglavarja srbske pravoslavne cerkve.

Zagrebški tovariši so se s težkim srcem poslovili od novega patriarha, kar tekmovali so, kateri bo izrekel več pohval, vsi do zadnjega prepričani, da bo, svetovljan, kljuboval vetru nacionalizma in vojnega hujskaštva v pravoslavni cerkvi. In s tem izboljšal slabe odnose med katoliško in pravoslavno cerkvijo, še zlasti pa med srbskim in črnogorskim pravoslavjem. Toliko bolj, ker je po odhodu na novi položaj zatrdil, da bo Hrvaška za vedno ostala njegova druga domovina, in potem obljubil, da v »službi patriarha ne bo ubiral poti za uveljavljanje parcialnih interesov, ne podpiral parcialnega ukvarjanja s politiko«.

Toda ali bi to sploh bila cerkvena nomenklatura, če ne bi takoj z odprtimi rokami sprejela vladajoče politike; tako je Porfirij na veliko žalost zagrebških intelektualcev, s katerimi se je bil družil, takoj po izglasovanju resolucije o prepovedi zanikanja genocida v Srebrenici v črnogorski skupščini pokazal ves razkošni humanizem cerkve, ki jo vodi. V skladu z velikosrbsko beograjsko politiko je dejal: »Tisti, ki so v varstvu in z močjo metropolita Amfilohija prišli gradit mostove in zbliževat ljudi, so izdali njegovo zaupanje, božji blagoslov in so stopili v službo sil tega sveta, utemeljenih izključno na polarizaciji.« Med »sile tega sveta« seveda prišteva Haaško sodišče, njemu ljubi Amfilohij pa je bil vojni hujskač, hudodelec in do smrti zagovornik prepričanja, da je Črna gora samo ena od »srbskih dežel«, nasprotnik avtokefalnosti črnogorske pravoslavne cerkve, zaradi česar že samo sklicevanje nanj, in to v kontekstu zanikanja genocida v Srebrenici, dokazuje, da SPC ostaja neomajno vkopana v ideologiji krvi in zemlje.

Porfirijeve besede, da je »postavljen za varuha in ohranjevalca žrtvovanja in mučeniškega trpljenja cerkve božje«, zgovorno pričajo, da bo ubral pot večne srbske martirologije, ne oziraje se na usodni politični vpliv svoje cerkve med vojnami v devetdesetih letih, čeprav s tem onemogoča kolektivno katarzo.

Simpatični model z zagrebških ulic se zdaj sklicuje na »svetost« patriarha Pavleta in »mirovništvo« svojega predhodnika Irineja, čeprav je prvi med krvavim velikosrbskim napadom na sosednje države molčal kot grob, drugi pa je to politiko podpiral in Republiko srbsko, fašistično tvorbo znotraj BiH, razglašal za »božjo voljo«. Vendarle je največja skrb novega patriarha »večno trpeče Kosovo, ki je naša zaobljuba, popkovina, s katero smo povezani z bistvom svoje identitete«. Tako je naš Porfirij hitro opustil svoj sodobni zagrebški videz in se odel v vojaški plašč srbskih vodij, za katere Kosovo pomeni isto jebeno identiteto, in zdaj ni v njegovih besedah zaznati niti trohice sočutja več, kaj šele občutka krivde zaradi strahotnih žrtev med Albanci na Kosovu.

Najzloslutnejše pa je vendarle to, da srbska pravoslavna cerkev in njen vodja obsojata črnogorsko resolucijo o Srebrenici, in tudi, da si prav cerkev skupaj s srbskim političnim establišmentom nenehno prizadeva uničiti Črno goro, podpihuje družbene nemire, pod krinko obrambe cerkvenih vrednot pa se SPC v resnici posveča klerikalizaciji in nedopustnim poskusom, da bi posrbila črnogorsko družbo.

Seveda bi bilo lahko tudi drugače, če bi Porfirij priznal, da se je v Srebrenici zgodil genocid, za katerega je odgovorno srbsko vodstvo, vztrajal pri ideološki preobrazbi podrejene duhovščine in s tem posredno vernikov, saj le tako Srbi ne bi množično slavili svojih vojnih zločincev, s tem pa bi utrl pot tudi končnemu kolektivnemu priznanju odgovornosti za vso tisto množico zločinov na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Toda če ravnanja »božjega ljudstva« v vojnah v devetdesetih letih ni mogoče presojati s posvetnimi tuzemskimi merili, potem nič ne veljajo niti haaške obsodbe vojnih zločincev, zato Porfirij v jeziku beograjske politične elite in medijev zavrača odgovornost za srbska hudodelstva, posebej v Srebrenici, še na misel pa mu ne pride, da bi omenil krivdo svoje duhovščine za medvojno dogajanje. A tisti z nekoliko boljšim spominom niso pozabili recimo episkopa Vasilija Kačavende, ki je že 13. julija 1995, takoj po padcu Srebrenice in na začetku množičnega pokola Bošnjakov, prišel v to mestece, da bi čestital »srbskemu generalu in junaški srbski vojski«. Ta general je bil zdaj na dosmrtno ječo obsojeni Ratko Mladić.

Zato ima moj prijatelj, bosanski frančiškan Drago Bojić, prav, ko pravi, da je Porfirij v stanju katalepsije, torej v stanju otrplosti, omrtvičene zavesti, nesposoben občutkov sramu in krivde. Pa tudi njegov bog je bil očitno na dopustu, ko so srbski vojaki s pravoslavjem na ustnicah v pičlih treh dneh »pobili« Srebrenico.