Vse poti vodijo v Murgle

Vlado Miheljak

9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Dva leva

»Jih dokaj jo prosi, al vsak’mu odreče,
janše se brani in ples odlašuje,
si vedno izgovore nove ’zmišljuje.
Že solnce zahaja, se mrak približuje,
že sedem odbila je ura in čez,
ko jela ravnat’ se je Urš’ka na ples.
Al ko se ozira, plesavca si ’zbira,
 zagleda pri mizi rumeni junaka;
enac’ga pod solncem mu ni korenjaka,
želi si plesati z njim deklica vsaka ...
Omrežit’ ga Uršika lepa želi,
zaljubljeno v njega obrača oči.«
— Pesnikov uvod v slavnostni scenosled začetka predsedovanja

Vse skupaj je bilo zamišljeno pravljično, tako rekoč arhetipsko. Kot če bi režimu všečni režiser v epopeji o Noriškem kraljestvu ekraniziral duhovno središče dežele. Fotogenični Blejski otok. Kičasto, kot da bi si v svojem ničkolikokrat izpričanem okusu noriški kraljevič sam zamislil kraj in podobo iniciacije in inavguracije. On kajpak v naslovni vlogi. In emisarji srednjega sveta, posedeni po stopnišču, ki vodi v drevno svetišče na vrhu otoka. A od tu naprej je vse napačno in narobe.

Ursula von der Leyen pride na oder, s katerega bi naj počastila kraljevičev prevzem evropskega ladjevja. In začne priložnostni nagovor s Kučanom ter konča takisto z njim. Vse ostalo je za pozabo. Že danes se nihče ne spomni, kaj je govorila. Kar je želela reči in sporočiti, pa je povedala skozi Kučana. Ne vem, kdo ji je napisal govor. Bil je standardno vljuden, a presežno provokativen. Ko je kraljevič že skoraj nehal vsakodnevno bloditi o murgelski zaroti, se mu na njegovem terenu, na njegovem otoku, pred očmi in ušesi njegovih najzvestejših oprod zgodijo Murgle. Verjetno mu je bilo ob tem težje kot ob vseh zapletih in kritikah, izrečenih pred tem na Brdu in nekaj dni kasneje v Strasbourgu. Izvrstna Clugova baletna predstava je padla v dogajanje kot veličastna simbolna upodobitev te zarote. Nekdo je kraljeviču ukradel Ursulo, nekdo jo je omrežil. Le kdo?! Ne, nikoli se ga ne bo rešil. Nikoli ga ne bo odsanjal.

Vse to je pri marsikaterem opazovalcu dogajanja povzročilo užitek, naslado. A od tu naprej zgodba ni dobra. To, kar se v teh dneh dogaja, podobe, ki gredo v svet, niso le podobe paranoičnega kraljeviča in njegovega primitivnega spremstva, so podobe Slovenije. Tako kot vse primitivnosti niso le spričevalo Orbána, ampak Madžarske. In noben kolesarski uspeh, košarkarski triumf in vsi drugi izvrstni športni in umetniški dosežki, ki so se v teh dneh zvrstili, ne morejo prikriti slabe podobe, ki jo v zadnjem času širi Janša po Evropi in svetu. Noben resnejši evropski ali svetovni medij že mesece ne zapiše kakšnega pozitivnega sporočila. Ne le liberalni časopisi in mediji, celo konservativni, do nedavna SDS in Janši tradicionalno naklonjeni Frankfurter Allgemeine Zeitung, prek bruseljskega korespondenta Thomasa Gutschkerja, ki se je udeležil srečanja na Brdu in Bledu, izpiše v naslovu poudarjeno negativno sporočilo: »Začetek s škandalom«, ter kasneje še v članku o Janševem nastopu v Strasbourgu opozori na generalno kritiko večine poslanskih skupin evropskega parlamenta, da Janševa Slovenija izkazuje resen primanjkljaj na področju delovanja pravne države. Ni tudi spregledal, da so edine besede razumevanja in soglašanja prišle iz skupin radikalno desnih, fašistoidnih (Identiteta in demokracija – ID) ter evroskeptičnih (Evropski konservativci in reformisti – ECR) skupin, ki jih večinski del evroparlamenta gleda s kar največjim prezirom.

Vsekakor smo se v zelo kratkem času, kot je bilo večkrat sicer nekoliko pokroviteljsko poimenovano, iz najboljše učenke v razredu novink prelevili v eno od treh najbolj problematičnih držav. A ker so vse prvošolke, je zadržanost do širjenja unije sedaj toliko večja. Sedaj tisti, ki so v čakalnici, plačujejo davek na avtokratske popadke Madžarske, Poljske, Slovenije.

Veliko odgovornost za takšno stanje nosijo predstavniki Evropske ljudske stranke (EPP), ker namesto o načelih razmišljajo o možnih posledicah. To se je videlo že večkrat pri obravnavi Poljske in Madžarske. Ker niso hoteli izgubiti glasov udobne večine so, denimo, Orbána tolerirali čez vsako mejo načelnosti. In ga na koncu vseeno izgubili. In tudi v primeru Slovenije in njenega samodržca Janše je podobno. Manfred Weber je skoraj prosil in rotil Janšo, namesto da bi kategorično zahteval, da Slovenija uredi delegiranje tožilcev, pri tem pa ga ni zanimalo, zakaj se to doslej ni zgodilo. Ni se vprašal, zakaj postopek ponoviti, čeprav sta kandidata že izbrana v legalni proceduri.

Janša kot Janša. Na očitke o vladavini prava je odgovarjal s preusmerjanjem pozornosti. »Ukvarjajte se raje z Belorusijo.« Na diagnoze o stanju medijske demokracije je pripomnil: »Sem zadnji v Sloveniji zaprti novinar!« Kaj res? Janša nikoli ni bil novinar. Bil je funkcionar komunistične mladeži, režimski kader in kasneje novokomponirani podjetnik, ki je objavljal (pretežno) obramboslovna kritična besedila. A če se že titulira kot novinar, je pozabil povedati, da je objavljal pretežno v Mladini, ki ima danes v odnosu do Janševega režima enak položaj, kot jo je imela v času njegove novinarske kariere do komunistične oblasti.

Kakorkoli in kakor koli. Na srečanju na Brdu in Bledu ter tudi v evropskem parlamentu je Janša doživel popoln fiasko. Kaplar Twittler je doživel svoj Stalingrad. Državljani in državljanke Slovenije pa smo bili osramočeni.