Obvezno za vse?

Janko Lorenci

16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Kolumna

Z vseh strani pljuskajo opozorila, da se začenja nov val epidemije, ki bi se lahko razmahnil že pred jesenjo. Ob tem nismo niti približno dovolj precepljeni, da bi virus vsaj za silo obrzdali. Za cepilno uspešnimi državami občutno zaostajamo, slabo kaže tudi za naprej. Tudi dosedanja bilanca epidemije po slovensko je primerjalno slaba.

Poglavitno krivdo za vse to nosi vlada. Ravnala je amatersko, epidemijo celo politično zlorabljala, zato izgubila zaupanje prebivalstva, potrebno za uspešno spopadanje z vsako epidemijo, in ustvarila vzdušje, v katerem mnogi nočejo več slediti njenim ukazom in nasvetom, bodisi dobrim ali slabim. Tako je neizbežno pohabila voljo do cepljenja.

Položaj je zdaj izjemno zagaten. Poln razmah novega vala lahko prepreči le množično cepljenje, ključni dejavnik, da bi ga pospešili – zaupanje –, pa je zapravljen. Da bi si ga vlada znova pridobila, se zdi nemogoče. Čas pa pritiska.

Kako torej vendarle doseči potrebno – zdaj menda že 80-odstotno – precepljenost in preprečiti grozečo katastrofo?

Do tega vodita dve poti – blažja in ostrejša. Prvo sestavlja od vlade predpisani skupek posrednih ugodnosti in posredne prisile, denimo prosta potovanja samo za cepljene, razne ovire za necepljene itd. Za to pot je spet potrebno vsaj zmerno zaupanje v oblast, pa tudi njena sposobnost, da ustrezno sestavi kaznovalno-nagradni paket. Zaupanje je oblast, kot rečeno, že zaigrala, dosedanji potek epidemije pa kaže, da tudi za njeno fino in učinkovito uravnavanje ni sposobna. Ta pot se zdi zaprta.

Druga, ostra pot je uvedba obveznega cepljenja. Tu so mogoče mehkejše variante, npr. obvezno cepljenje samo za zdravstveno osebje (ponekod v EU ga že uvajajo), za tiste, ki skrbijo za starostnike ali prihajajo v stik z množico ljudi. Skrajna varianta je obvezno cepljenje za vse odrasle, razen za tiste, ki imajo zdravstvene razloge za necepljenje.

Ta čas smo v podobnem položaju kot lansko jesen, ko je vlada usodno zamudila z ukrepi in tako dopustila hiter vzpon epidemije. Tudi zdaj bi morala odločitev pasti hitro, sicer se bo delta preveč razširila – in tudi zdaj se o položaju po malem le razmišlja in govori, stori pa tako rekoč nič. Priporočila ljudstvu, naj se množično cepi, dežujejo z vseh strani, zaležejo pa očitno ne.

To ni dobro spričevalo za nikogar, tudi za ljudstvo ne, čeprav je za njegovo obnašanje kriva predvsem oblast. A cepljenje je tudi stvar vsakega posameznika, njegove vesti, razuma in odgovornosti. Marsikdo špekulira, da se bo cepilo dovolj drugih, da se njemu ne bo treba. To je zmotno, egoistično in nevarno. Brez res množičnega cepljenja se bo ponovilo že videno – moreči lockdown, zaprte šole, okrnjeno delo, policijska ura … Znova bo nastala velikanska materialna, zdravstvena, psihološka škoda, oblast pa bo še laže rušila demokracijo. Ali kot pravi dr. Ihan: države, ki epidemije ne bodo za silo ukrotile, bodo hirale in propadale.

Polno vrnitev virusa gre skratka preprečiti v splošno korist, tudi korist tistih, ki se nočejo cepiti. Kako se bodo stvari razpletale v resnici, pa ni jasno. Ne vemo, kako se bo razvijal virus, kako bo potekala epidemija v našem širšem okolju (nismo otok) in kako se bo obnašalo prebivalstvo – ga bo napredujoča epidemija morda le pripravila do cepljenja?

Za zdaj vse kaže, da je mogoče virus obrzdati le z obveznim splošnim cepljenjem. Pravna podlaga za to obstaja in navsezadnje za nekatere nalezljive bolezni tako cepljenje že velja in je spoštovano. Obvezno cepljenje bi bilo upravičeno tudi vsebinsko in moralno – grožnja podivjane epidemije je velikanska in med drugim pomeni, da bi znova umrlo veliko ljudi. In ne pozabimo: obvezno cepljenje je manjša prisila kot številne omejitve, ki jih oblast zaradi epidemije že nalaga prebivalstvu.

Stroka glede uvedbe obveznega cepljenja omahuje, kot da se boji prevzeti odgovornost. Poglavitna težava pa je oblast oz. Janša, ki tudi glede epidemije osebno odloča o vsem bistvenem. Njegov odnos do virusa je dvoumen. Epidemija mu je olajšala mrcvarjenje države, bila njegov zaveznik, a ga bo hkrati pomagala pokopati. Zdaj se je znašel v precepu: če bo uvedel obvezno cepljenje, se mu lahko zgodi cepilna nepokorščina, v vsakem primeru pa mu bo to zamerilo nemalo volivcev. A volilna škoda bo zanj še večja, če obveznega cepljenja ne bo, epidemija z vsemi težkimi posledicami pa se bo hudo zaostrila.

Kaj bo storil, ne vemo. Po zveneči referendumski klofuti utegne, desperado, reči: pa naj bo epidemija, naj bo potop. Če se bo odločil za obvezno cepljenje, bo skušal zanj pridobiti tudi opozicijo, da bi razdelil tveganje. V vsakem primeru pa bo imel – saj državo že dolgo uporablja kot hazarder žetone v igralnici – pri odločanju pred očmi svojo, ne pa splošno korist.

Državljani bi ravnali prav in v svojo korist, če bi se množično cepili – ne glede na to, kaj bo rekla oblast. Saj smo menda pametnejši od nje in od virusov. To bi dokazali tudi s tem, da bi o epidemiji po predahu, dobljenem z množičnim cepljenjem, skupaj z mediji, stroko in zmerno politiko sprožili resno, neobremenjeno, nepanično razpravo o cepljenju. Doslej je ni bilo, z virusi pa bo treba živeti naprej in iskati alternative za zdajšnji edino zveličavni, a očitno neuspešen ali vsaj zelo problematičen koncept – vse se vrti le okoli lockdowna in cepljenja. Uspešnejša se zdi strategija, ki bi na vse mogoče načine zavarovala najbolj ranljive skupine (zlasti starejše), sicer pa pustila življenje čim bolj nedotaknjeno. A za to je potrebno medsebojno upoštevanje prebivalstva in politike. Slovenija ima smolo, da sta jo hkrati doletela dva virusa – korona in Janša na oblasti. Vsaj drugega se je k sreči mogoče znebiti.