Big shit

Heni Erceg

16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Hrvaška je država, katere premier in predsednik se sporazumevata zgolj z žaljivkami, eden potuhnjeno polikano, drugi napadalno in burno, zdaj pa sta se glede enega vprašanja vendarle brezobzirno poenotila – do BiH imata popolnoma enak odnos, to pa pove vse o nacionalističnih prepričanjih prvih mož Hrvaške in ponovno razkriva globoko razklanost biti tako imenovanega levičarja Zorana Milanovića.

Njegov obisk v BiH, natančneje tridnevno veseljačenje po tamkajšnjih mestecih, v katerih živijo »ogroženi« Hrvati – kajti v Sarajevu ga ne bodo videli, dokler v predsedstvu te države sedi hrvaški predstavnik, »nezakonito« izvoljen tudi z glasovi Bošnjakov, ne samo Hrvatov –, je potekal (bi to lahko bilo naključje?) ravno na dan padca Srebrenice, vendar je v Potočare, na spominsko slovesnost ob obletnici genocida, poslal zgolj bedasto sporočilo, da je »resnica edina pomembna«. Seveda kadar se nanaša na srbske zločine, ne pa tudi, kadar govorimo o zločinih, ki so jih nad bošnjaškim civilnim prebivalstvom zagrešili Hrvati. V pestri načrt potovanja predsednika države, ki je tokrat prvič obiskal BiH, je bil med drugim vključen obisk na Univerzi v Mostarju. Tja so ga pospremili krajevni velikohrvati, če bi le hotel, pa bi se lahko sestal recimo z delavci iz tovarne aluminija v Mostarju, ki še leto po propadu nekdanjega proizvodnega velikana niso prejeli zaostalih plač. V mostarskem Aluminiju je nekdaj delalo več tisoč ljudi, med vojno pa je njegov direktor in večni predsednik tamkajšnje HDZ Dragan Čović v prostorih tovarne uredil taborišče za Bošnjake in jih od tam pošiljal na pogosto smrtonosno kopanje strelskih jarkov. Potem je tovarna, v kateri je imela Hrvaška kar 12-odstotni lastniški delež, propadla.

Toda Milanovića to bizarno lastništvo in zločinsko uničenje tovarne, ki je hranila Mostarčane, torej tudi Hrvate, nista zanimala, raje se je po krčmah v Vitezu, Duvnu, Livnu … družil z desničarji. V Vitezu je položil cvetje na mestu, kjer je v napadu Armade BiH umrlo osem otrok, čeprav sta bila čisto pri roki tudi Dretelj, nekdanje hrvaško taborišče, kjer so trpinčili Bošnjake, in vas Ahmići, katere prebivalce, vseh 116, je med etničnim čiščenjem osrednje Bosne pobila hrvaška vojska. Lahko bi v imenu resnice, ki je zanj edina pomembna, cvetje položil tudi na grobove Ahmičanov, mar ne? Saj je ravno pred kratkim končno izvedel »pravo resnico« o tamkajšnjem pokolu med »odkritim in prijateljskim« pogovorom z vojaškim poveljnikom enot, ki so ubile celo najmlajšega prebivalca vasi, šestmesečnega dojenčka. Popolnoma so ga prevzele bajke človeka, ki je bil v Haagu obsojen, ker je »za zločin vedel, vendar ga ni preprečil«, predsednik pa ga je razglasil za po krivem obsojenega in se je od njega »veliko naučil«.

Žalostno je bilo gledati predsednika Hrvaške po bosanskih krčmah in poslušati njegova predavanja o ogroženosti Hrvatov in o nameri, da – izhajajoč iz hrvaške in srbske nacionalistične politike – postane varuh konstrukta o konstitutivnosti narodov in nasprotnik načela, da je BiH država državljanov. Čeprav državljansko in nacionalno nista nezdružljivi, je zanj, pristnega tuđmanovca, državljanska BiH nesprejemljiva, zato bo kot zakrneli organ vladajočih hrvaških nacionalistov naredil vse, da bo Bosna ostala nestabilna etnokracija.

Vodja države, ki je več kot leto mandata pognal za nesmiselne prepire in žaljenje levih aktivistov, intelektualcev … tistih, katerih glasove je dobil na volitvah, ker so sklenili izbrati manjše zlo, je nato odlikoval različne zlikovce in se zdaj spet vmešava v notranje zadeve sosednje države. Tokrat tako, da obiskuje kraje v nekdanji zlovešči Herceg-Bosni in s tem promovira Tuđmanovo politiko velike Hrvaške ter je megafon HDZ, saj zagovarja nujnost spremembe volilne zakonodaje, s katero bi hrvaškim nacionalistom zagotovil trajno udeležbo pri delitvi oblasti. Milanović je brez dvoma pristni tuđmanovec, pod njim pa utegne vlada nekoč v prihodnosti po prvem hrvaškem predsedniku Tuđmanu poimenovati celo zagrebško letališče, zato Bosno poenostavljeno dojema zgolj kot vsoto treh etničnih skupin na ozemljih, nastalih z upoštevanjem medvojnih razmejitvenih črt, in je zgrožen že ob misli na ureditev BiH kot države državljanov, v kateri so Bošnjaki v večini. Tako postaja joker hrvaške desnice, Tuđmanovo razkosavanje Bosne se mu še malo ne zdi sporno, ne priznava niti sodb, izrečenih v Haagu za skupek zločinskih dejanj Hrvatov, katerih posledica je bilo – med vsem drugim zlom – tudi množično izseljevanje Hrvatov iz Bosne, zaradi česar je njihovo število zdaj najnižje v zgodovini.

Milanovićev prezir do Bosne sodi k uničevalni hrvaški politiki do te države, ki se kaže tudi v tem, da je minister za zunanje zadeve, čisto navadno hadezejevsko teslo, pred kratkim obiskal pravljični Stolac v zahodni Hercegovini in na kraju kulturocida in preganjanja Bošnjakov, ki ju je zagrešila hrvaška vojska, govoričil o ogroženosti Hrvatov.

Sicer pa se moramo spomniti samo, kako se je leta 2016 Milanović, takrat premier, sestal z veteranskimi razgrajači, ki so leto dni postavljali zapore iz plinskih jeklenk na zagrebških ulicah, in je, ne da bi vedel, da ga »heroji« snemajo, blebetal o BiH. Zelo zaskrbljen zaradi sojenja vodjem hrvaške paradržave v BiH iz leta 1993, obtoženim hudih vojnih zločinov nad Bošnjaki, je rekel, da Bosna ni država, ampak »big shit« in da ob morebitni odcepitvi entitete Republike srbske Hrvatov ne bo pustil v skupnosti z Bošnjaki.

Ampak bo pogumno, prav kakor sedanji premier Plenković leta 1991, navlekel nase uniformo, pardon, obleko in jo ucvrl v Bruselj. Zato big shit ni Bosna, ampak Hrvaška, ki vam jo je v dedni fevd zapustil nori diktator.