Idila slovenske diplomacije

Vlado Miheljak

23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Dva leva

Odločitev veleposlanice Lee Stančič, da ob predaji poverilnih pisem predsednici Republike Moldavije obleče slovensko narodno nošo, je hvalevredna in tudi dokaz zavedanja naše zgodovine in običajev.
— Komentar MZZ na čudenje in odzive medijev in javnosti na novo šego slovenske diplomacije (gov.si, 19. 4. 2021)

Čestitke, g. Lea Stančič.
— Premiera J. Janšo je navdušila nova šega slovenske diplomacije

»Zdrav patriotizem in svetovljanstvo sta dve plati iste medalje, dve strani dobrega diplomata.«
— Zunanji minister Logar ni pojasnil, ali je zdrav patriotizem sprednja ali zadnja stran dobrega diplomata

Groza ima novo ime: idila
— Napovednik za Gorkičevo srhljivko Idila

Ko so enkrat sredi aprila mediji objavili fotografije, na katerih je veleposlanica Republike Slovenije v Romuniji Lea Stančič izročala poverilna pisma predsednika republike Pahorja moldavski predsednici Maii Sandu in tako prevzemala nerezidenčno akreditacijo, je to povzročilo vsaj smeh, če že ne šok. Slika je bila res nenavadna: svetovljansko napravljena moldavska predsednica v okusnem hlačnem kostimu prevzema poverilna pisma od slovenske veleposlanice v narodni noši. Kot da smo neka predmoderna skupnost tretjega sveta s še nerazdelanimi zametki državnosti. Seveda ni nič narobe z narodnimi nošami, problem je s percepcijo lastne države. Koga in kaj veleposlanica predstavlja? To, da gre na protokolarni dogodek napravljena, kot da je pobegnila s kakšnega folklornega festivala, pomeni, da se država etnificira, reducira na neki partikularni, pa četudi večinski moment. Kot da bi želeli nacijo reducirati na etnijo, diplomacijo pa na folkloro; kot da med etnosom in nacijo ni razlike. Seveda so se takoj in pričakovano oglasili tisti, ki so začeli naštevati, kolikokrat posamezni veleposlaniki in politiki nastopijo v opravah, ki razkrivajo njihov izvor. To je res, a je drugače. Če ima kakšen afriški politik čez »civilno oblačilo« togo in na glavi značilno pokrivalo ali denimo indijski specifično skrojen suknjič in pokrivalo, to ni redukcija na partikularno etnično dimenzijo, ni folklora, ampak subtilni ali manifestni upor proti vsiljeni dominaciji vesterniziranih oblačilnih kodov. No, poseben fenomen so avstrijske in južnonemške civilne oprave, ki koketirajo s tradicionalnimi elementi, a to praviloma niso avtentične narodne noše, ampak izpeljanke, ki upoštevajo modne smernice glede krojev, barv ...

Najprej se je zdelo, da je šlo za zdrs veleposlanice, ki ne razume diplomatskega poslanstva, a so se začeli počez oglašati Janša, Logar in ministrstvo in branili njeno ravnanje. S tem so samo potrdili svojo pregovorno nerazgledanost in omejenost.

Zato je bilo le vprašanje, ali se bo in kdaj se bo eksces ponovil. Ni bilo treba dolgo čakati. K predsedujočemu predsedstva BiH Dodiku je s poverilnicami prišel opazno našemljen veleposlanik Damijan Sedar. In to kako! Kot da bi pobegnil z Grossmanna, ljutomerskega festivala filmske fikcije in groze; kot da gledamo lik iz še neposnetega nadaljevanja filma Idila, slovenske grozljivke Tomaža Gorkiča. Če je bila Stančičeva v narodni noši burleska, je sedaj na delu čista psihoanaliza. Lepo pokaže, da je med domom, domačnostjo in horrorjem, fikcijo tanka črta. Nemščina loči med prapomenskim ’heim’ (das Heim) v pomenu dom, mesto domačnosti, predvidljivosti, in ’unheimlich’ (nenavadnost, tujost). Morda prav to merjenje na domačnost razkrije srhljivo razsežnost. Namreč, nenavadno dobi novo dimenzijo: nenavadno ni le in zgolj neznano, nekaj, čemur ne zaupamo; je hkrati znano in neznano. Potujena samoumevnost, domačnost. In prav zato strašljivo. Ali kot je vabil filmski plakat: groza ima novo ime – idila.

Imam občutek, da se etnifikacija države in folklorizacija diplomacije ne bo ustavila pri izpadu obeh diplomatov, ampak bo povzročila nov trend. Ok, pa naj bo. A potem naj vzpostavi merilo ekvivalence in ekvidistance. Če bomo imeli kakšnega diplomata, diplomatko, katerega oziroma katere izvor po katerem od staršev je denimo srbski, naj gre na slovesno izročitev poverilnih pisem v opankah, če je bošnjaških korenin, naj gre s fesom ali ruto na glavi ... Pa da vidimo.

Specifična znamenja nosijo specifična sporočila. So simbolno nasičena. Zato bi denimo zunanji minister, ki ima rad nekakšne natakarske kroje suknjičev in hlač z nenavadnimi svetlečimi se vstavki na ovratnikih in hlačah, kot da bi se želel pražnje napraviti za pride parado, lahko svoj okus izkoristil v diplomatskih misijah v času, ko smo predsedujoča država EU. Recimo, ko gre na Madžarsko, kjer imajo hude težave pripadniki skupnosti LGBTIQ, naj obleče katero od teh svetlečih oprav. Še bolje, od veleposlanice Stančičeve naj si sposodi gorenjsko avbo in se tak postavi pred kolega Pétra Szijjárta; ta bo gotovo razumel sporočilo: Evropa in tudi minister Logar sta proti vsakršni diskriminaciji. No, da ne bo nesporazuma. Nič ne namigujem. Nasprotno. Spomnim se, da se, ko je bil županski kandidat za MO Ljubljana, ni upal, želel, smel ... opredeliti, ali bi poročal istospolne pare. Češ, izvolite me, pa boste videli, ali bi jih poročal ... Pa je volitve proti Jankoviću vseeno nesramno izgubil.

No, niso problem tisti, ki vidijo v etnifikaciji nacije in folklorizaciji diplomacije dosežek. Problem so tisti v sedanji posadki, ki vedo, kaj sodi in kaj ne sodi v diplomatski protokol, pa molčijo. Denimo izkušeni diplomat Petrič. Verjetno tudi Rupel. Za Pahorja pa že nisem prepričan, ali se težave zaveda.