Grega Repovž

23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Mi, cepljeni, oni, necepljeni

Razprava o cepljenju je postala osebna, zelo osebna. Tisti, ki so se cepili, postajajo nestrpni do necepljenih, ti ne sprejemajo argumentov epidemiologov in stroke, trdo navajajo tiste, v katere verjamejo sami. Sprti so partnerji, sprte so družine, prijatelji. Razprava je tako ostra in neizprosna, da se nekateri cepijo na skrivaj, ne povedo tega partnerju ali staršem (mladoletniki), spet drugi skrivajo, da se ne nameravajo cepiti. Namesto da bi se v epidemiji na človeški ravni povezali, postajamo sovražni.

Pisec teh vrstic nimam dvoma o cepljenju in pomenu čredne imunosti za ustavitev pandemije. Seveda, na vsa vprašanja o varnosti cepiv še nimamo odgovorov, a tudi podatki o zapletih me od tega mnenja ne odvračajo, saj so tveganja, ki izhajajo iz bolezni, neprimerno hujša, neprimerljiva, tu so še težave prebolevnikov. Cepljenje daje rezultate, v državah z višjo precepljenostjo je tudi na začetku četrtega vala bistveno manj smrti in hudih primerov.

Vendar: bitko za čredno imunost smo že izgubili. V Sloveniji smo bili med manj uspešnimi. A to bitko so izgubile številne države, tudi tiste, ki so dosegle boljšo precepljenost, in v teh državah se zato že pripravljajo na nadaljevanje življenja v epidemiji. Slovenska vladna kampanja za cepljenje je zamudila za vsaj tri do štiri mesece.

V teh razmerah se je preprosto treba sprijazniti, da bo del ljudi še naprej vztrajal, da se ne želi cepiti. Pri nekaterih bodo morda strahovi počasi izpuhteli, saj bodo videli, da so neželene posledice cepljenja redke – a pod črto je tako, da se velik del prebivalstva Slovenije in tudi drugih držav preprosto ne bo cepil. To je treba sprejeti. Začeti se je treba tolerirati med seboj, ne pa se napadati. Vendar: treba se je tudi dogovoriti za medsebojni bonton in pravila v tej različnosti. Dejstvo, da nam projekt čredne imunosti ni uspel, mora anticipirati tudi oblast: a ne z nasiljem in aroganco ter smešenjem tistih, ki cepljenju nasprotujejo, temveč z uvedbo drugih načinov preprečevanja prenosa okužbe ter s pravili vedenja med cepljenimi in necepljenimi. Pripraviti se je treba na jesen, ki že upošteva dejstva. In ta so jasna: približno polovica ljudi ne bo cepljena, različica delta je že začela pohod po Evropi in Sloveniji. Zdaj ne gre za to, da se bomo vrnili v življenje pred epidemijo, zdaj se je treba pripraviti na jesen, ki bo v marsikaterem pogledu enaka oziroma podobna lanski.

V tednu, dveh se bo tudi uradno začel četrti val epidemije. Ena možnost je ta, ki se zdaj izrisuje: cepljeni bodo še bolj jezni na necepljene, saj jih bodo krivili za globino vala, smrti, ponovno zapiranje javnega življenja, nasprotniki cepljenja bodo enako agresivni, dokazovali bodo, da cepljenje očitno ne prinaša rezultatov. To bo razmere le še poslabšalo. Naj ponovimo: nujno je, da čim prej oblikujemo pravila medsebojnega vedenja med cepljenimi in necepljenimi, sprejmemo to različnost ter pripravimo družbo in njene podsisteme na prihajajoče. Če bo oblast na necepljene še naprej le pritiskala, bodo začeli to skrivati, zaradi tega se bodo tveganja nenadzorovanih okužb še povečala.

Necepljenih bo zlasti med najstniki in med otroki veliko, del otrok se še ne more cepiti, poleg tega so starši zelo zadržani do cepljenja otrok. Zato bi se bilo treba pred jesenskim ponovnim zagonom šole na velik odstotek necepljenih pripraviti: vgraditi prezračevalne naprave v učilnice in igralnice, prav tako naprave, ki posredno merijo potencialno koncentracijo virusa v zraku. Še več: država bi morala nemudoma nakupiti naprave za ultravijolično čiščenje zraka v zaprtih prostorih (nemška vlada je za opremljanje učilnic s temi napravami že namenila 200 milijonov evrov, o tem objavljamo podroben in obširen članek iz časnika Der Spiegel). Šola se še enkrat ne sme ustaviti, a brez resne pripravljenosti se bo.

Še enkrat naj ponovimo: čredne imunosti ne bomo dosegli, ni nam uspelo. To je treba sprejeti. In res je pomembno, da od tega trenutka sprejmemo, da so eni za cepljenje, drugi pa proti, res moramo v prihajajočih razmerah določiti pametna pravila vedenja. Kakorkoli obračamo, živimo v isti družbi, nihče ne bo nikamor odšel, lahko se seveda do onemoglosti prepiramo ali pa pogledamo naprej in se v skladu s tem pripravimo.

Novo šolsko leto in nov val epidemije sta tu in v Sloveniji nanju nismo prav nič bolje pripravljeni, kot smo bili jeseni 2020. V šolah ni vlada naredila čisto nič, dejansko za ultravijolične čistilnike zraka niti slišala še ni, merilnikov nismo uvedli, nismo pripravili niti kampanje o pomenu prezračevanja. Stavilo se je zgolj na cepljenje. Poletje poteka enako kot lani, nam že grozijo, naj počitnice končamo pravočasno.

Enako kot za šole velja za delovna mesta – tudi na tem področju nismo naredili čisto nič, nobenih premikov pri zračenju, pri čiščenju zraka, pri ugotavljanju morebitne prisotnosti virusa, čeprav tehnologija obstaja. Še huje je v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah. Tudi v teh niso uvedli čistilnikov zraka in merilnikov morebitne prisotnosti virusa, o zračenju zdravstvena stroka ne govori. Šole, bolnišnice in delovna mesta so med glavnimi viri okužb, ki se potem raznesejo po družinah.

To ni kapitulacija nekoga, ki verjame v cepljenje. Gre za to, da je treba razmere realno presojati in se pravi čas pripraviti: do začetka šolskega leta je dober mesec, do ohladitve, ki prinese intenzivnejše zadrževanje več ljudi v neprezračenih prostorih, pa mesec več. Da bosta v tej družbi živeli dve približno enaki skupini ljudi z različnim pogledom na epidemijo, je prav tako dejstvo, ki mu je treba nemudoma prilagoditi vse ukrepe.

Žal se na vlado ne gre preveč zanašati, da bo zmogla sama narediti te razmisleke, začenši s tako nujno pomiritvijo med cepljenimi in tistimi, ki se ne želijo cepiti. Pritisk javnosti, naj se začne misliti vsaj mesec vnaprej, bo ključen.