Zbogom, Evropa

Vlado Miheljak

30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Sem kritičen do takšne ’lahkotne’ ocene (interpretacije) in posledične odločitve (zavržbe) ljubljanskega tožilstva. Občutek je, da prihaja v SLO do opuščanja varovanja sistema vrednot, na katerih je pravni red utemeljen. Ali bo @Mpravosodje našlo ustrezne rešitve?«
— Prvega policaja države skrbi prevelika avtonomija tožilstva in kliče na pomoč ministrstvo za pravosodje

* * *

»Nezaslišano kaj počne tožilstvo. Ob tem ko je doma v posmeh prizadevanjem za pravno in pravično državo, bi radi delali (zaslužili) na evropskem tožilstvu…«
— Policijskega ministra Hojsa skrbijo dobri zaslužki na evropskem tožilstvu

* * *

»Dokler bom jaz vodila @stranka SD, koalicije z Janševo @stranka SDS ne bo. S svojim načinom delovanja in s svojo agendo predstavlja SDS nasprotje vsemu, v kar verjamem in kar naša stranka in njeni ljudje smo.«
— Predsednico SD skrbi sodelovanje s SDS, ne pa tudi z Borutom Pahorjem

* * *

»Zadnji teden julija sem tradicionalno v pisarni v kratkih hlačah. V omari so za obiske gostov kompleti uradnih oblek. Tudi ekipa je bolj sproščena, nastajajo načrti za domače in tuje obveznosti v jeseni. Vlada ustvarjalno vzdušje.«
— Predsednika republike Pahorja najbolj skrbi videz njegovih kratkih hlač

Sem zaprisežem in nepoboljšljivo naiven Evropejec, kljub temu da se zavedam vseh njenih protislovij, nedoslednosti. Ali pa prav zato. Evropa je vsekakor moja prva identiteta. Najprej Evropejec, dedič razsvetljenstva, liberalizma, individualizma, šele potem vse drugo. Da sem Slovenec, ni moja prosta izbira, ni stvar identitete, ampak vrojenosti. Zato mi predvsem ni vseeno, kaj se dogaja z »mojo« Evropo. Spomnim se stare dobre, »ožje« Evropske unije, ko so še veljali nekateri standardi. Tako demokratični in pravni standardi kot standardi spodobnosti. In jaz naivnež sem verjel, ali pa vsaj hotel verjeti, da se bodo defektne demokracije spremenile, da bo »Evropa« spremenila države z demokratičnimi primanjkljaji, a zgodilo se je obratno. Prišleki smo začeli spreminjati združeno Evropo. Praviloma na slabše. A Evropa kot Evropa. Kot naš Pahor. Nikomur se ne želi zameriti, nikogar v karkoli prisiliti, nič pogojevati. In sedaj žanje rezultate te neodločnosti in nedoslednosti. Menim, da bi morala Evropska unija še enkrat premisliti, kakšne članice naj sestavljajo zvezo. In članice naj prav tako premislijo, ali sodijo v to zvezo. Karkoli si že človek misli o »Angležih« in Združenem kraljestvu, je vendarle na koncu razhod izpadel korektno. Niso se večinsko počutili doma v Združeni Evropi. Nikoli. In so šli. Škoda, a pošteno. Drugače je z deželami demokratičnega primanjkljaja, kot sta že kar tradicionalno

Poljska in Madžarska, občasno Slovaška in Češka, v zadnjih mesecih pa tudi Slovenija. Participirali bi pri priboljških iz evropske sklede, a hkrati zaobšli evropski pravni red in demokratične standarde. Zato se bo treba odločiti. Taki, kot trenutno smo, v EU ne sodimo. In če se nismo pripravljeni prilagoditi, pač odidimo. No, mora pa tudi sama združena Evropa razmisliti, do kod je mogoče tolerirati ignoriranje evropskega pravnega reda, demokratičnih standardov. Krivda za degenerativne procese v Sloveniji je vsekakor naša, a odgovornost je tudi evropska. Pred očmi vesoljne Evrope se koti nova stara paradigma. Nekakšna iliberalna demokracija. In če je vzdušje na Poljskem in na Madžarskem slabše, ker večinska javnost bolj ko ne podpira avtoritarni režim, pri nas za zdaj pač ne, imata nova fašistoidnost in fašizacija vsakdanjega življenja pri nas nevarnejše pojavne oblike. Sedanji Janšev režim neposredno koketira z neonacizmom. Funkcionarji stranke SDS in sploh ves Janšev »gefolgschaft« je poln prstnih odtisov sodobnega neonacizma. To pač ni šala, če denimo, kot je ilustriral Erik Valenčič v prejšnji Mladini, Janšev režim reaktivira in postavi na mesto generalnega direktorja policije človeka, ki je kot upokojeni policaj na Twitterju sledil skupinam neonacističnih rumenih jopičev; človeka, ki v svojem besednjaku uporablja terminologijo iz arzenala (neo)nacizma. Ne vem, kaj dela predstavništvo evropske komisije v Sloveniji, kam gledajo, kaj spremljajo v deželi gostiteljici nemški, francoski in drugi diplomati? Naj se vprašajo, kako bi bilo videti, če bi bil njihov šef policije »na ti« z neonacističnimi formacijami? In predvsem naj se ne sprenevedajo: nedemokratične, celo fašistoidne prakse v Sloveniji so prav tako odraz, eden od obrazov združene Evrope, vse dokler nismo kategorično problematizirani in sankcionirani ...

No, kot rečeno, odgovornost je predvsem naša. In zato se morata kritična javnost in opozicija začeti ukvarjati s tistimi, ki so, ne iz prepričanja, ampak iz oportunih motivov, omogočili nastajanje nove fašistoidne paradigme. Ki so ji brez mandata volivcev ali celo proti njemu dali legitimiteto. Sedaj so naenkrat tisti, ki so omogočili nastanek in preživetje janšističnega režima, junaki. Denimo Igor Zorčič in Janja Sluga menda po novem pomenita upanje. Še včeraj sta dajala legitimiteto Janši. Še malo, pa bo tudi sprevrženi Jurša, poklicni upokojenec, ki noče v penzijo, junak ... Treba se je vprašati, zakaj nekdo, ki je enkrat kolaboriral z avtoritarnim režimom, ne bi tega spet ponovil, če bi od tega imel koristi.

In ne nazadnje, po javnomnenjskih projekcijah vodilna stranka opozicije, SD, se ukvarja zgolj z Janšo in obljublja, da z njim ne bo šla v koalicijo. Kar je irelevantna obljuba, saj v tovrstno koalicijo ne bodo dobili vabila. Kaj, če bi se začeli bolj odločno, kategorično in ultimativno ukvarjati s Pahorjem, svojim predsedniškim kandidatom, ki v času, ko temelji republike, njen demokratični potencial in pravni ustroj, njena zunanjepolitična orientacija, pokajo po šivih, urbi ter orbi sporoča, da nosi v predsedniški pisarni kratke hlače. Patološki narcis pač.