Plavalna ubožnica

Bernard Nežmah

30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Pamflet

UNESCO je uvrstil nekaj Plečnikovih del v Ljubljani na seznam svetovne kulturne dediščine. Vest, ki je polnila medije, a ostala pri praznem izražanju zadovoljstva. Kaj je namreč eden izmed čarov arhitektovih stvaritev? V prvi vrsti jasno stavbe, ki pa jih je mojster povezal z naravo in to mogočno. Orjaška drevesa na Kongresnem trgu, visokorasla v četrti okoli nacionalne knjižnice in podobno drugod tvorijo redki pogled na prepletanje in sobivanje narave ter meta. Plečnik in UNESCOVO priznanje na dlani ponujata recept, kako iz mesta napraviti prijetno bivalno okolje. Toda, ali je to model, ki je danes na delu?

Ko so pred leti postavili hotel Intercontinental, ga niso zgradili po zgledih iz Milana, kjer gradijo nove stavbe polne zelenja. No, na prirodo resda niso povsem pozabili, saj so pred njim zasadili nekaj brezic, ki pa bodo v najboljšem primeru ostala krhka in drobcena drevesa.

V šišenski četrti pri Vodnikovi šoli so se pred mesecem zbrali na protestu domačini, ki so nasprotovali pozidavi zelenic in otroških igrišč, razšli pa z upanjem, da jih bo župan Zoran Janković uslišal in ustavil urbanistično novotarijo. Zdaj se je izkazalo, da je MOL sprejel prostorski načrt, ki tam predvideva novogradnje. Apel pač ni sredstvo, s katerim bi meščani v Ljubljani lahko spreminjali županove namene. Prihodnost torej prinaša gradnjo 700 stanovanj, ki pa ni le kozmetični dodatek, temveč pomeni več kot tisoč avtomobilov, ki se bodo po istih cesticah vili po različnih straneh mesta. Ker v Šiški gradijo nedaleč stran še nekaj orjaških stolpnic, to prinaša nove prometne zamaške, zakaj površina osrednjih cest ostaja enaka. Nove stavbe, ki jih postavijo na nekdanjih zelenicah, povzročijo tudi orjaški dodatni priliv voda v časih neurij, ki jih obstoječi kanalizacijski vodi ne bodo požirali. Bo v primeru poplav in zalitij stavb mestna oblast, ki lahkotno sprejema prostorske spremembe, iz lastnih žepov meščanom plačevala poplavno škodo?

A poleg prometnih in poplavnih ugovorov je osrednje vprašanje: kako lahko župan s svojim krogom spreminja mesto tako, da lokalnemu prebivalstvu Šiške po pol stoletja odvzame zeleno oazo in omogoči podjetniku, ki je kupil nezazidljivo parkovno parcelo, da svojo investicijo postoteri z gradnjo serije vila-blokov? Tega mediji ne opisujejo kot kriminal, ampak stavbe, ki zrastejo na terenu, o katerem živa duša poprej ni pomislila, da se bo čez noč iz zelene idile spremenil v betonski mastodont, so oblika biznisa, ki se mu reče korupcija. Bo XY, ki bi kupil Valvasorjev park ob parlamentu, dobil od župana placet za gradnjo vila-stolpnice? Sliši se neverjetno, mediji in javnost bi poskočili. Toda, pred dnevi se je v Ljubljani mudil najbogatejši Madžar Sandor Csany, ki se je razigrano objet z Zoranom Jankovićem sprehajal po mestnih ulicah.

Pričakovati je, da zna poleg železniške postaje zrasti še kakšen orjaški objekt na kraju, kjer sleherniki ne smejo graditi.

Tako tečejo stvari. Bodo meščani ostali brezbrižni ali pa bo nakani o gradnji soseske sredi šišenske zelenice sledil upor in mestni referendum? Inštitut osmomarčnic v svoji skrbi za prirodo bo zagotovo izvedel vse, da jo zaustavi. Žal znanstvena fantastika. Kakor tudi to, da bi v mestu, kjer lahkotno potekajo petkovi protesti, med antijanševske slogane postavili tudi zahteve po ustavitvi Jankovićevega projekta pozidave zelenic. Komentarji ob zadnjem referendumu, da so se zbudili mladi in civilna družba, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem, se zdijo skregani s stvarnostjo. Ko je na drugi strani politik Janković, isti bojevniki naenkrat izgubijo vso protestniško vnemo. Tudi stranka Levica se ne odzove bučno ob njegovi zadnji raboti. Še manj društvo arhitektov, profesorji urbanizma in pedagogi, ki bi opozarjali, da pozidava zelenic, ki so kraj za otroško druženje, povzroča resne težave pri socializaciji, sploh v času diktature spleta. Niti v sanjah se ne zoperstavi zveza partizanskih veteranov, ki bi bentila, da se niso borili za takšno Ljubljano, saj da so v času njihovega socializma gradili soseske z obširnimi zelenimi površinami in gaji, ne pa betonsko džunglo.

A še večji problem so gradnje, ki pa jih ni. Ljubljana je na seznamu evropskih prestolnic na dnu v ponudbi plavalnih bazenov. Za časa diktature Tita in Kardelja so imeli meščani na voljo odprte petdesetmetrske bazene na Kodeljevem, Koleziji, Iliriji, Šternu in Vevčah. Danes, ko je število prebivalstva podvojeno, je število bazenov padlo na tri. Ko bi zadržali standard plavanja iz partijske dobe, bi morali imeti zdaj deset velikih bazenov. A kot stvari kažejo, bo z gradnjo nove Ilirije v naslednjem letu število padlo na dva. Namesto da bi župan pred napovedjo rušitve Bloudkovega bazena dal v mestu zgraditi nov bazen ali dva, gledamo načrt, po katerem pokriti olimpijski bazen na Iliriji na bo imel premične strehe; katastrofa za poletje, saj ni najti ljudi, ki bi julija hodili v pokrite bazene. Toda tudi tu molk civilne družbe. Profesorji Fakultete za šport, ki so se jadrno odzvali na zaprtje javnega življenja v času korone, zaradi katerega je fizična moč pri otrocih padla za nekaj deset odstotkov, so v temi mesta brez bazenov tiho. Od nikoder zahtev o nujnosti pospešene postavitve plavalnih objektov, ki so dragoceni za telesni razvoj, konec koncev tudi ortopedi, ki v slehernem intervjuju izpostavljajo pomen plavanja za odpravljanje naraščajočih okvar hrbtenice, se ne oglasijo z javno izjavo o plavalni revščini Ljubljane. To ni tematika javnih razprav, pač pa tviti o poslednjih bedastočah, zadnja urednika Dnevnika po veličastni zmagi košarkarjev na olimpijadi nad svetovnimi podprvaki Argentinci, ko je ob epski zmagi zapisal, da bi brez Dončića rupniki in blažiči težko premagali tudi Madžare.