Ni kam

Janko Lorenci

30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Kolumna

Na naši Zemlji, ljubi in edini, je vrag vzel šalo. Vsako leto je bolj vroče kot prejšnje, v Sibiriji in Kanadi divjajo velikanski gozdni požari, Nemčijo zalivajo poplave, na obeh polih se od ledu, ki očitno ni več večen, lomijo orjaške ledene gore. Amazonski pragozd, nekoč zelena pljuča sveta, morda oddaja več CO2, kot ga skladišči. Suše so hujše in daljše, vročinski valovi neznosni.

Vse to ni naključje. Podnebje se spreminja, že smo v podnebni krizi, v kateri fazi, pa se ne ve. Da je zanjo kriv človek, dvomijo le še norci in manipulanti. Hudo je že zdaj, kaj bo, če se bo ozračje segrelo za tri, štiri, pet stopinj, kot grozijo napovedi, če toplogrednih izpustov ne bomo drastično zmanjšali. Vse se vrti okoli podnebja, a to še zdaleč ni edina okoljska težava. Led se tali, oceani bodo zalili mnoga obalna mesta, rodovitna prst je vedno bolj zastrupljena, številne živalske in rastlinske vrste izumirajo. Prizadet je ves zemeljski ekosistem, ta velikanska vezna posoda.

Del tega je tudi zdajšnja epidemija, dodatno nevarna zato, ker odvrača pozornost od neprimerno hujše nevarnosti – prepletene krize okolja. Še na prelomu tisočletja se je zdelo, da ta ogroža kvečjemu naše potomce, zdaj pa iz leta v leto dobivamo konkretne in boleče dokaze, da je že tu. Varen ni noben del sveta.

Družba zato postaja resno vznemirjena. Spreminja se razpoloženje množic, povsod vznikajo zelena gibanja in stranke, o okolju veliko govorita ali govoričita politika in gospodarstvo. V Ameriki je norega Trumpa zamenjal Biden in se znova pridružil pariškemu podnebnemu sporazumu, EU je izdelala zeleni new deal, po malem miga tudi Kitajska. To so pozitivni psihološko-politični premiki. Nekaj je tudi dejanskih. Izpusti toplogrednih plinov na prebivalca se globalno zmanjšujejo, do sredine stoletja naj bi se stabilizirali, nato pa začeli upadati. Absolutno pa še naraščajo.

Okoljsko se svet torej polagoma prebuja. A prebuja se veliko prepočasi. To pomeni dvoje: da bo še huje in da naglo potrebujemo radikalen okoljski zasuk.

Strah je pogosto gonilo sprememb. Toda dosedanje katastrofe, čeprav zlovešče, zasuka niso prinesle – njihov pedagoški učinek je očitno prešibek. Ker se stopnjujejo, bodo človeštvo prej ali slej prisilile k radikalnemu ukrepanju. A takrat utegne biti pozno ali prepozno. Natura se razvija drugače kot družba; družbe pogosto globoko zabredejo, to drago plačajo, a se lahko z reformami, upori, revolucijami izboljšajo. V naravi se dolgotrajne poškodbe (CO2 itd.) akumulirajo in lahko privedejo do naglih, nepopravljivih prelomov. Podnebno smo morda že blizu temu, a mencamo in hazardiramo – tudi s seboj.

Dovolj se ne zganemo zaradi velikanske inercije svoje zapravljive civilizacije. Vplivni in bogati (politika, kapital, njune pomožne čete) praviloma branijo status quo, iz strahu pred izgubo ugodij potrošništva pa ga deloma podpirajo tudi množice. Poleg tega bi moral enotno ukrepati ves svet ali vsaj najodločilnejše države. Veliko bi prinesel in za sabo potegnil tudi druge podnebni sporazum treh največjih svetovnih onesnaževalcev – Amerike, EU in Kitajske. A sklenjen bo le, če bo Zahod priznal svoj zgodovinski ekološki dolg (okolje je svinjal dlje in bolj od drugih) in za zasuk prispeval ustrezno več.

Odločilno vprašanje se glasi: kako dovolj naglo poglobiti zavest, da smo v taki okoljski krizi, da se utegne civilizacija zrušiti kot hiša iz kart. Nas bodo premaknile le nove, dodatne katastrofe – z vsem strahovitim tveganjem, ki jih bo spremljalo? Odgovor na odločilno vprašanje žal ni jasen.

Jasno pa je, da živimo z grozljivo zgrešenimi napotki za družbeno in individualno življenje. Daje nam jih skupek naukov, imenovan neoliberalizem, poveznjen na nelepe človeške lastnosti. A globlja težava se skriva v samem kapitalizmu in njegovi težnji po nenehni rasti, ki je planet preprosto ne prenese. Torej ga je treba, nam kriči okolje, spraviti pod nadzor in dopolniti z načrtovanjem, jasnim primatom politike nad kapitalom in družbeno solidarnostjo kot vrhovnim motom. Vse to na papirju obstaja, a je v praksi invalidno, z opevano liberalno demokracijo vred. Kričeča neenakost v posamičnih družbah in med njimi rojeva nacionalizme, protekcionizme, egoizme, spopade, ki dodatno uničujejo svet, kot ga poznamo. Scela naj bi človeštvo nenehno napredovalo, a je prej v globoko dekadentni fazi, saj kot celota še ni bilo tako ogroženo. Nekoč so se lahko ogrožene skupnosti še kam zatekle, kam naj se zdaj? V vesolje?

Načeloma se zdi rešitev iz teh zagat za silo jasna: koreniti popravki ali kar predelava sistema, razumno skrčena globalizacija, tesno mednarodno sodelovanje, skromnejši življenjski slog množic, vse to ob nepogrešljivi pomoči tehnologije. Če bi se take kombinacije sprememb resno lotili danes, bi poleg znosnega okolja še lahko ohranili osnove demokracije. Sicer grozi kaotično, barbarsko, distopično spopadanje za preživetje.

Nihče pri pameti ne zanika, da je ekološka grožnja velikanska, nihče pa tudi ne more trditi, da smo že prestopili prag, onstran katerega ni več rešitve. V takem položaju je edina razumna drža nekakšen zaskrbljeno-dejavni realizem: nič še ni dokončno izgubljeno, a hudo ogroženi smo vsi, vse države sveta in vsi v njih. Tudi najvplivnejši in bogati, na primer šef Amazona Bezos, najbogatejši zemljan in mrzel izkoriščevalec svojih zaposlenih, ki se je nedavno dal izstreliti v vesolje in tako še malo bolj zasvinjal zrak. Superbogati so živi dokaz, kako zelo so stvari tu doli narobe. Imajo se za vsemogočne, zapirajo se v svoje zlate gete in gradijo bunkerje, a tudi oni se ne bodo rešili, če ne bomo rešeni vsi. Grda anomalija so.

Ali kot je ob Bezosovem poletu zapisal nemški kolumnist: Če daš svinje v vesoljsko ladjo, dobiš svinje v vesolju.