Kraljestvo za bergle

Janko Lorenci

6. 8. 2021  |  Mladina 31  |  Kolumna

Violeta Bulc, nekdanja komisarka v evropski komisiji, pravi, da je pripravljena voditi Slovenijo, ta pa potrebuje prelom, nov začetek. V tem ima gospa prav, a dvomimo, da bi tak začetek lahko prinesla prav ona, ta nenavadna mešanica nekakšne vesoljske metafizike, neoliberalizma, visokih ambicij. Tudi stranke še nima in v kak pomemben nov obraz se ne bo razvila.

Druga pesem utegne biti, kot so že pisali mediji, sedanji zdravstveni minister Janez Poklukar. Mož je znan, ambiciozen, sicer ne bi postal minister v taki vladi, zadržkov do janšizma očitno nima, Janša pa ga obupno potrebuje, da bi lahko po volitvah sestavil koalicijo in ostal premier. Predvolilno ustanavljanje takih strank, nekakšnih začasnih bergel, saj praviloma hitro ugasnejo, je stara praksa SDS, potrebna zato, ker je Janša na desnici tako dominanten, da vse druge stranke zaduši ali jih pusti le životariti, a si s tem otežuje vzpon na oblast in si mora pomagati z najrazličnejšimi kratkoživimi tvorbami, ki jih volivci hitro prepoznajo kot marionete.

Pri Poklukarju utegne biti drugače, saj je izjemno priljubljen in – za to strahujočo oblast – osupljivo priljuden. Tak bi utegnil volivce zavesti in Janši z novo stranko preskrbeti kar nekaj zmerno desnih in nihajočih volivcev. Za oboje se bo seveda moral odločiti tudi sam. Že zdaj je zanj dobro, da ve dvoje: prvič, če bi z novo, dovolj močno stranko Janši omogočil še en mandat, bi s tem pahnil Slovenijo v nesrečo. Drugič, verjetno bi z novo stranko propadel, saj bo njegova priljubljenost s slabšanjem epidemije kopnela, volivci, janšizmu v veliki večini izrazito nenaklonjeni, pa bodo v napetem ozračju volitev imeli pred očmi zlasti njegovo pridno sodelovanje z Janšo. Torej bi se osebno in poklicno najverjetneje onemogočil in nazadnje postal nemočen privesek SDS, niti za las boljši od bednih figur sedanjih Janševih koalicijskih kolaborantov. Ker Janša pospešuje privatizacijo zdravstva, bi izdal tudi svoje zdravniško poslanstvo – pomagati ljudem.

Če o bergelski stranki ne razmišlja in je ministrovanje v tej za Slovenijo dobesedno nevarni vladi sprejel zato, ker je mislil, da lahko za zdravstvo in ljudi naredi kaj dobrega, toliko bolje.

Nova močna stranka na desnici pa bi bila res potrebna – če bi bila zmerna. To bi dokazala tako, da bi zavrnila sodelovanje s skrajno SDS. V to smer se je razvijala NSi pod vodstvom Ljudmile Novak, dokler je ni izrinil Tonin, eden najbolj zlaganih politikov pri nas. Taka stranka bi lahko prinesla veliko pozitivnega. Janši bi pobrala nekaj volivcev in ga oslabila, predvsem pa bi znova omogočila sodelovanje med politično levico, sredino in zmerno desnico. To bi okrepilo politično stabilnost, zmanjšalo nevarnost zdrsa v avtoritarnost, umirilo histerično ozračje in ublažilo strahotno diskontinuiteto, ki jo prinese vsaka menjava oblasti med SDS in levo sredino. Te cezure preprečujejo vsakršen smotrn razvoj države.

A take desne stranke ni na vidiku. Večjih premikov ni videti niti na levi sredini. Z novo stranko, ki jo je napovedoval Jože P. Damijan, se očitno ne dogaja nič posebnega. Tudi zelene stranke, ki bi si zaslužila to ime, ne bomo dobili, čeprav je etablirana politika z delno izjemo Levice daleč premalo zelena. Nekdanji Kul govori, kako krasno sodeluje, a se kljub grožnji morebitne Poklukarjeve ali kake druge nove stranke ne premakne nikamor. Združitev opozicijske četverice v eno stranko ni smiselna, saj ji ne bi prinesla novih volivcev, počasi pa zmanjkuje časa za to, kar bi Levica, LMŠ, SD in SAB morale storiti; javnost prepričati s skupnim, minimalnim, a zelo konkretnim in kar najbolj alternativnim predvolilnim programom.

Tudi zato je bolj verjetno, da se bo Janši posrečilo ustvariti nadpovprečno močno bergelsko stranko ali da se bo na levi sredini od nekod vzel kak nov obraz in začel četverici mešati štrene. Dokler bo etablirana politika tako zabetonirana v začarani krog, v katerem sta levi in desni pol drug drugemu alibi in se izmenjujeta na oblasti, država pa tone, tako dolgo se vzorec novih obrazov kljub razočaranjem ne bo izpel. Volivci pač hočejo boljšo politiko in zato še naprej eksperimentirajo z novimi obrazi v upanju, da bo eden vendarle pravi. Vzorec pa ostaja živ tudi zato, ker novi levosredinski obrazi preprečujejo, da bi se SDS obdržala na oblasti dva ali tri mandate zapored. To bi bilo, kot nazorno vidimo v tem mandatu, za Slovenijo dobesedno pogubno – Janša bi jo predelal v zaostalo kleptokratsko poldiktaturo. Res pa ti novi obrazi vodijo vlade tako, da se lahko Janša vedno znova vrne na oblast.

Scela imamo globoko zavoženo politiko. Hkrati vemo, da prihajajo slabi, morda obupno slabi časi – preplet epidemij, ekoloških katastrof, gospodarskih kriz in družbenih pretresov. Taka prihodnost nam že bobna po vratih, mi pa imamo na grbi oblast, ki gleda v preteklost, strahuje, podkupuje, ruši in še navadne aplikacije ne spravi skupaj, ter opozicijo, ki jalovo drobtinčari. V temačno prihodnost lezemo popolnoma nepripravljeni. Če misli opozicijska četverica janšizem trajno onemogočiti, kar je prvi pogoj za postopno normalizacijo, se mora temeljito spremeniti sama. Če misli z njim še naprej živeti v bolni simbiozi, naj ostane, kakršna je, a bo klavrno izginila. Duh časa veliko bolj kot etablirana politika razume civilna družba. Z referendumom o vodi je spoznala svojo moč in do volitev lahko s pametnim pritiskom spravi k pameti tudi četverico. Če je ne bo, bodo volivci upravičeno poiskali nov obraz. Ali pa se bomo pogreznili v nov začarani krog. Po vratih pa bobna.