Kult človekovih pravic

N'toko

30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Žive meje

Diplomatski spori, ki jih sprožajo Janševe sporadične izjave, imajo vse krajše medijsko življenje. Najbrž smo prezasičeni s kaosom vladnih afer, ki z redkimi izjemami ostajajo na naslovnicah le dan ali dva. Mediji povzamemo sporne izjave, citiramo nekaj zgroženih odzivov ter se v lovu na pozornost premaknemo na naslednji sporni tvit. Po enakem tekočem traku je šla tudi Janševa nedavna obsodba iranskih političnih pobojev iz leta 1988, za kar je posredno obtožil novega predsednika Ebrahima Raisija. Še ena čudaška izjava, ki je sprožila vsesplošno diplomatsko ogorčenje, nato pa v dveh dneh potihnila … A če bi bili pozorni, bi lahko iz Janševe avanture v iransko notranjo politiko iztisnili precej več viralnosti. Mediji so žal vsi po vrsti spregledali najbolj fascinanten, pravzaprav edini res zanimiv del novice: to ni Janševa izjava, ampak dejstvo, da jo je izrekel na letnem srečanju Mudžahedin-e-Kalk (MEK) – teroristične »islamsko-marksistične« sekte, ki deluje iz vojaškega oporišča v Albaniji. Celo po opozorilu poslancev evropske S&D so novinarji konferenco še naprej opisovali kot navadno »srečanje iranske diaspore«, niti en medij pa se ni vprašal, kako se je naš premier znašel med mudžahidi.

Mudžahedin-e-Kalk si vsekakor zasluži več pozornosti. Gibanje, ki je med revolucijo leta 1979 pomagalo zrušiti diktaturo Reze Pahlavija, je v boju za porevolucionarno oblast s Homeinijem potegnilo kratko – po izločitvi vodje Masuda Radžavija s predsedniških volitev je zato organizacija začela novo poslanstvo: rušenje iranskega režima za vsako ceno. Takoj so se vrgli v serijo »pragmatičnih zavezništev« in nekajtisočglava milica se je preselila v Francijo, od tam pa v Irak. Sadamu Huseinu so ponudili pomoč v vojni proti Iranu in Radžavi je pognal svoje vojake v blazne, pogosto samomorilne napade na lastno domovino. Pripadniki MEK so tako izgubili vso podporo v Iranu, saj so jih tudi do vlade kritični prebivalci videli kot izdajalce in teroriste. Po invaziji ZDA na Irak so znova zamenjali zavezništvo in se iz protiimperialistov spremenili v vroče podpornike Amerike. A po letih terorističnih akcij in obsodb zločinov proti človeštvu se je vse bolj radikaliziranemu plemenu dobrodošlica v Iraku izpela. Leta 2013 so našli nov dom v Albaniji, kjer danes delujejo iz ekstravagantno opremljenega vojaškega oporišča.

Že med izgnanstvom v Iraku pa se je začela njihova transformacija v sekto. Nekdanji člani pričajo, da je MEK postal avtoritarnejši in skrajnejši od islamske vlade v Iranu, vodja Radžavi pa je postal bolj podoben duhovniku kot generalu. Člani so se morali popolnoma predati uničenju iranskega režima, kar je pomenilo predajo vsega imetja, odpoved družinam in vsem stikom z zunanjim svetom. Moški so bili poslani v smrtonosne teroristične operacije, izpostavljeni totalnemu nadzoru paranoičnega vodje, Radžavi pa si je medtem privoščil spolne odnose s stotinami članic, med katerimi so bile številne prisilno sterilizirane. Po smrti Radžavija (ki ostaja uradni vodja organizacije) je obraz gibanja postala njegova žena Marjam Radžavi. Selitev v Evropo je vidno razredčila njihove vrste, saj je velik del članstva preprosto pobegnil – MEK po ocenah poznavalcev danes šteje le še nekaj sto ljudi. Gre torej za marginalen, med Iranci osovražen vojaški kult, ki mora za svoje dogodke pogosto najemati evropske statiste, da so videti bolje obiskani.

V luči tega si je znova treba postaviti vprašanja: kaj točno je Janša počel na njihovi konferenci? In zakaj novinarji o sektaškem dogodku soglasno pišejo kot o nedolžnem »srečanju iranske diaspore«? Tu se srečamo s presenetljivim dejstvom, da Janša še zdaleč ni najbolj viden gost mudžahidov – med slavnostnimi govorci njihovih letnih konferenc se je namreč zvrstila že vsa smetana vojnih hujskačev: tu imamo Trumpova jastreba Mika Pompea in Johna Boltona, bivšega šefa New Yorka Rudyja Giulianija, guvernerja Teda Cruza, oportunistične demokratske senatorje, bivše evropske voditelje, evroposlance in nevladniške zvezde … Če je MEK marginalen med iranskim ljudstvom, je vsekakor središčen za zahodne politike. Ne le, da premožna sekta govorcem ponuja lepa plačila, ampak se je tudi uveljavila kot orodje najskrajnejšega krila ameriškega vojaškega aparata, ki navija za menjavo režima v Iranu. MEK jim pomaga proizvajati »avtentično« protirežimsko propagando, širiti lažne novice s svojo armado lažnih profilov ter ustvarjati vtis, da Iranci komaj čakajo na ameriško okupacijo. V zameno jih zahodni politiki obravnavajo kot resnične predstavnike iranskega ljudstva, ki naj bi prevzeli oblast po strmoglavljenju režima.

Janša se ni znašel v tej družbi, ker ga skrbijo človekove pravice v Iranu (Slovenija še vedno zavrača velik del iranskih prošenj za azil in neusmiljeno deportira iranske disidente), ampak da utrjuje zavezništvo z desnim krilom ameriškega zunanjepolitičnega aparata. Včasih moraš tudi na kako pasjo procesijo, da se rokuješ s pomembneži. Free Iran World Summit je sejem, kjer se pod transparenti o človekovih pravicah sklepajo neformalni, predvsem orožarski posli. Ob tem pa se je težko otresti vtisa, da Janša morda dejansko čuti nekakšno duhovno bližino z MEK – če bi šla slovenska osamosvojitev malo drugače, si ni težko predstavljati SDS, kako s Krkovičevo brigado in vojsko lažnih profilov na Twitterju iz Albanije moleduje imperialiste, naj v imenu človekovih pravic čim hitreje bombardirajo Slovenijo.

Iz afere pa lahko potegnemo še nekaj spoznanj o našem medijskem okolju. Organizacije morajo očitno zgolj izreči magični besedi »človekove pravice« in puf!, novinarji izgubijo vsakršno kritično presojo okoliščin. Ni pomembno, ali o človekovih pravicah pridigajo teroristi, trgovci z orožjem, korporativni lobisti ali celo guruji okultnih gibanj … vsako srečanje v imenu »demokratičnih vrednot« je avtomatično razglašeno za legitimno. Magični besedi »človekove pravice« tudi zabrišeta kompleksnost notranjepolitičnega življenja narodov – medijski razred si pač vzame svobodo, da kateregakoli disidentskega guruja z Vzhoda razglasi za avtentičen glas ljudstva, ne glede na to, kaj si ljudstvo o njem zares misli. In kar je morda najhuje, omemba »človekovih pravic« zabriše vsakršno odgovornost zahodnih sil – na Free Iran World Summitu in tudi v medijskem poročanju je skrivnostno umanjkala omemba dejstva, da ameriški embargo med epidemijo še naprej dobesedno ubija Irance, da ZDA krši mednarodne pogodbe, s poboji iranskih državnikov in celo znanstvenikov pa onemogoča kakršnokoli umiritev političnih razmer.