Evro s Teslo

Heni Erceg

30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Eh, Nikola Tesla! Srb? Ali državljan Hrvaške srbskega rodu? Ali Američan, rojen na ozemlju današnje Hrvaške? Genij, ki je svet oskrbel z najpomembnejšo iznajdbo, izmeničnim tokom. Šolal se je v avstro-ogrski monarhiji, nato pa zelo hitro zapustil siromašne domače kraje in odrinil v Ameriko, saj je imel tam na voljo vse, kar je potreboval, da je za vedno spremenil svet.

Kako pomemben je bil torej za ta genialni um njegov rod, identiteta, etnos, tisto, kar je v tukajšnji mračni provinci še danes, ko uživamo vse ugodnosti električne razsvetljave, usodnega pomena. Niti najmanj, seveda, kajti če bi se bil ukvarjal s pritlehnostmi, se ne bi dvignil v nebo. Vsekakor, če bi bil živ, ne bi bil zadovoljen s tem, da ravno v krajih, v katere ga je umestilo popolno naključje rojstva, da v vaseh v liški pustoti, iz katere se je prebivalstvo večinoma izselilo, nimajo elektrike, tako da se dan za starce, ki so še ostali tam, konča že s prvim mrakom. Zato, ker tako hoče država, katere nacionalistični voditelji so se odločili, da bodo bodoči hrvaški evro ozaljšali s podobo Nikole Tesle. Svojega lastnega. Tesle, Američana, zaradi katerega se zdaj spet pričkajo hrvaški in srbski nacionalisti; iz Srbije grozijo, da tako ne bo šlo, da »njihov« Tesla, njihovo srbsko dete, ne bo končal na hrvaških evrih, od tu pa odgovarjajo, naj bevskajo, kolikor hočejo, Tesla je naš ponos, pa četudi je po rodu Srb.

Naš, pristno hrvaški, je postal kar nenadoma, zato je treba tukajšnjo kulturno in politično kloako spomniti na včerajšnje dogajanje. Šele pred približno mesecem so spomenik Tesli, Američanu, rojenemu na Hrvaškem, v njegovem rojstnem kraju ponovno postavili, vendar ne na mestu, kjer je stal prej, na osrednjem trgu v Gospiću, nedaleč od njegove rojstne vasi Smiljan, ampak nekoliko stran, da se ve, kam se umešča v zavesti hrvaških domoljubov. Spomenik, delo velikega kiparja Frana Kršinića, je prav ta nacionalistična drhal veselo podminirala že leta 1992, pri čemer je Tesla, katerega podoba bo zdaj krasila hrvaški evro, zletel v zrak. Miniti je moralo 30 let, da se je spomenik, ki so ga obnovili v neki srbski delavnici, vrnil na kraj nesreče, v državo, v kateri so z dinamitom uničevali spomenike »neprimernim« umetnikom, antifašistom, partizanom. Siromaki, ki so z goro razstreliva uničili Teslo, verjetno sploh niso vedeli, da rušijo spomenik tistemu, zaradi katerega lahko danes s steklenico piva iz hladilnika v roki in s trebuhom, visečim čez pas, gledajo nogometne tekme. Ker imajo elektriko.

Toda tisti, ki so bili takrat na oblasti in ki so danes tako ponosni na Teslo, so to vedeli, zdaj pa odmahujejo z roko ob ugovorih ponorelega srbskega vodje, ki ne da niti enega svojega Srba, ni pomembno, od kod ta prihaja. Tesla se mu je torej izmuznil, prisvajajo si ga ti osovraženi Hrvati, ravno ko on skozi usta svojega dodobra trčenega ministra za notranje zadeve promovira koncept »srbskega sveta« in obsedeno, na podlagi velikosrbske ideologije krvi in zemlje, sporoča, da je njegova stranka, torej on, veliki vožd, »edina nesporna avtoriteta za vse Srbe, kjerkoli že živijo«, in da je »naloga te generacije politikov ustvarjanje ’srbskega sveta’, v katerem se bodo združili vsi Srbi, kjerkoli že so«.

Tako Aleksandar Vučić – zavedajoč se, da je Kosovo izgubljeno, ne da bi eno oko umaknil s Črne gore, ki jo je že dodobra razdejal, in ne da bi nehal z drugim meriti Bosno, kjer je njegov sluga, podoben mračnjak, predsednik Republike srbske – grozi, da se Srbi zunaj Srbije ne bodo vključili v družbeno življenje držav, v katerih živijo, ampak bodo postali sredstvo za destabiliziranje teh držav. Bi torej morali norosti srbskega vodje res jemati zlahka in se ne meniti zanje? Tako kot ga jemlje EU, po mnenju katere je reformirani nacionalist, ne nevarni sin velikosrbske politike; tako kot so v devetdesetih letih gledali tudi na Slobodana Miloševića, katerega politika združevanja vseh Srbov se je končala v krvi, z nepopravljivim razkosanjem Bosne in vzpostavitvijo invalidnih balkanskih državic.

Zakaj verjeti, da se Vučić s konceptom »srbskega sveta«, torej velike Srbije, in nenehnim destabiliziranjem regije samo šali? Da bi v Srbiji ohranil neomajno moč? To tako ali tako ima. Na srečo stare zamisli svojega političnega očeta Miloševića o tem, da bi morali vsi Srbi živeti v eni sami državi, ni razširil še na druge evropske države, kjer živi ogromno Srbov, se je pa domislil vsesrbskega praznika, dneva srbske enotnosti, 15. septembra. Letos naj bi ga praznovali v Makedoniji! S tem je nekoliko podrezal še v to državo, zraven grozi in nabija, da ima Srbija najmočnejšo vojsko v regiji, ker ves čas kupuje orožje v Rusiji. Kakorkoli že, nenehno rožlja z orožjem in hkrati poudarja, da Srbija nima ozemeljskih zahtev do sosed, kar je nevarno sporočilo z dvojno konotacijo, prilagojeno ideologiji, odgovorni za napad na Hrvaško in BiH, rušenje mest, etnično čiščenje …

To nevarnost je zelo dobro zaznal črnogorski književnik Andrej Nikolaidis in mednarodni skupnosti poočital, da srbskega vodjo obravnava kot »reformiranega fašista«, ker misli, da se bo zaradi tega odrekel velikosrbski politiki. Pri tem se je črnogorski pisec vprašal: »Kdo tem ljudem svetuje v zvezi z Balkanom? Borat?«

Kaj pa Tesla? Eh, ko bi bil vsaj še živ. Da bi iznašel električni krog, v katerega bi bilo mogoče ujeti nacionalizem, elektriko, ki bi omrtvila fašiste v državi, iz katere izhaja njegov rod, in v tisti, kjer se je rodil. Ali pa bi, kot piše znameniti Robi K. (večni učenec tretjega razreda), rekel zgolj: »Hu givs e šit ebaut ju? Faking lunatiks!«