Olimpijske igre in tveganja

dr. Bogomir Kovač

30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Poletne olimpijske in paraolimpijske igre 2020 v Tokiu leta 2021 že z enoletnim zamikom razkrivajo velike zadrege in nenavadnost dogodka. Pandemija je povzročila lansko odpoved in zamik, igre pa bodo prvič v zgodovini brez gledalcev. Ekonomske škode in interes kapitala, pa tudi želje športnikov in funkcionarjev so presegli tveganja zaradi pandemije. Stroški iger bodo daleč presegli prihodke, toda izgube so že dolgo pričakovan rezultat olimpijskih iger. Pomembnejša so druga sporočila. Tokio v teh razmerah ostaja predvsem simbol solidarnosti in hkrati upanja. Brez olimpijskih iger ni vrhunskega nekomercialnega športa. Kako igre vrniti športu in športnikom in ne kapitalu ter politikom, ostaja odprto vprašanje. Olimpijske igre potrebujejo prenovo, kot vse drugo okoli nas. Agenda 2020, strateški dokument Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok), je del tega. Žal odpira več starih problemov kot ponuja novih rešitev.

Olimpijade od samega začetka leta 1896 spremljajo različna tveganja, politična in ekonomska, športna in varnostna. Toda prvič v njihovi zgodovini so lani igre preložili zaradi pandemije. Japonska ima nekaj izkušenj s tem. Zimske olimpijske igre v Naganu leta 1998 je spremljala močna regionalna epidemija gripe, zaprte so bile številne šole, bolnišnice so bile polne, toda igre so izpeljali brez posebnih omejitev. Lani je prvi val pandemije vse presenetil, zato so japonski prireditelji in Mok ravnali modro. Tudi letos bi se lahko odločili podobno in nihče ne bi protestiral. Tokio je namreč največje mesto na svetu, pod goro Fudži živi več kot trideset milijonov ljudi, urbana koncentracija je izjemna. Velika večina meščanov nasprotuje igram zaradi nevarnosti okužb, komaj četrtina Japoncev se zanima za olimpijado. Kompromis, sprejet spomladi, pristaja na igre brez gledalcev, s prepolovljenimi ekipami spremljevalcev, strogim varnostnim režimom. Toda izkušnje s tem so različne.

Londonski nogometni finale je potekal s polnimi tribunami navijačev, teniški Wimbledon pa je bil brez njih. Vatli so torej različni, stroški odpovedi so visoki, škode zaradi odpovedi pa niso samo ekonomske, temveč tudi športne. Radi pozabljamo, da je na olimpijadah vrsta nekomercialnih športov, od paradne atletike do vedno novih dejavnosti, kot sta košarka 3x3 ali pa rolkanje … Za vse te športe in športnike so olimpijske igre vrhunec njihovih športnih ciljev, tudi vir financiranja prek nacionalnih olimpijskih komitejev. Vrhunski šport je že zdavnaj izgubil nedolžnost amaterizma, toda na skupni oder olimpijade so vabljeni vsi. Tu ni razlik v barvi kože, veri in bogastvu, športni rezultati so edino, kar šteje. Ta libertarni in demokratični Coubertinov športni navdih so doslej prekinile zgolj vojne. In tudi tu ima Tokio svojo pozabljeno zgodbo.

Po nacistično obarvanih olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 bi morali imeti naslednjo olimpijado leta 1940 v Tokiu, leta 1944 pa v Rimu. Takšna je bila takratna sprega politike in športa, visoki funkcionarji olimpizma niso imeli zadržkov do vedno bolj odkritega militarizma držav osi. Tokijske igre naj bi potrdile ugled 2600 let starega japonskega imperija in novo moč voditeljice vzhodnega sveta. Japonci so igre leta 1938 sami odpovedali, ker vojaški napad na Kitajsko leta 1937 ni prinesel pričakovanega uspeha. Tokio je dobil novo priložnost in igre leta 1964, prvič v Aziji, kot potrditev povojne pacifikacije države.

Igre imajo svojo ceno, Tokio in Japonska bosta stroške prenesla, toda denar bi lahko koristneje porabili drugje. Olimpijado naj bi izpeljali s 15 milijardami evrov, toda dejansko že danes ocenjujejo dejanske stroške na 30 milijard. Dva- ali trikratnik načrtovanih stroškov je že desetletja normalna kalkulacija iger. Stroški so v Montrealu (1978) sedemkrat presegli prihodke, le Los Angeles se lahko leta 1984 pohvali s pozitivnim poslovnim rezultatom, morda ga bodo Američani leta 2028 ponovili. Grčijo so drage igre v Atenah (2004) pokopale v finančni krizi 2009, Rusija je v Sočiju (2014) doživela okoljski polom. Izgube so torej stalnica iger, razmejitve bilanc mesta in države, investicij in operativnih stroškov so del rednih prikrivanj. Še vedno gre pri prirejanju iger bolj za politične kot ekonomske cilje.

Očitno strateška tveganja iger naraščajo, tako ekonomska kot politična, in sedaj tudi naravna (naravne katastrofe, pandemija …). Predsednik Moka Thomas Bach je svoj prvi mandat leta 2014 začel z reformnim dokumentom Agenda 2020: 20 + 20. Štirideset priporočil povezuje dolgoročno načrtovanje gostujočih mest s trajnostnim razvojem, športom kot socialnim tkivom sodobne družbe. Toda v dokumentu je veliko prazne retorike in manj prave vsebine. Govori o transformaciji športne manifestacije v prireditveno, o redukciji stroškov in možnostih trženja, o novih trajnostnih pristopih in dodatnih športih. Manj je tam poudarka glede odprtosti, enakopravnosti in nediskriminacije – šestem krogu olimpizma. Ne dotika se problemov političnih interesov in športa, ekscesnega profesionalizma, moči športne birokracije … Mok načrtuje, da lahko igre prireja več držav in mest, pa da bi imeli svoj olimpijski TV-kanal, kaj morajo postoriti organizatorji, kako naj potekajo prijave, gradnja, izvedba in kasnejša raba objektov ter podobno. Mok s tem koncentrira moč in stopnjuje demokratični primanjkljaj določanja ter odločanja o igrah v prihodnosti.

Avtonomija športa se začenja z demokratizacijo, uravnoteženjem moči med mednarodnim olimpijskim komitejem in prireditelji, dobrim upravljanjem in vodenjem. Več možnosti odločanja morajo dobiti športniki in civilna družba, mesta in države, širši krog deležnikov namesto skorumpirane športne birokracije. Olimpijada lahko postane mrežni dogodek, kot je demonstrirala Uefa, tako se znižajo stroški in poveča legitimnost iger. Politični aktivizem sprememb je tudi olimpizem.