Grega Repovž

6. 8. 2021  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Uniči, razsuj

Glavni projekt vlade Janeza Janše, kulturni boj in ideološka preobrazba države, ki mu je podrejeno celotno delo vlade, je usmerjen v dva temeljna cilja: na eni strani v razgradnjo pravne države, torej krnitev neodvisnosti ter strokovne neoporečnosti institucij, od policije do sodišč in tožilstva, na drugi strani pa v zmaličenje medijev, da bi se s tem zmanjšali njihova moč in kredibilnost v javnosti. Slednje vlada počne agresivno in brez milosti, kar dva medija, Slovensko tiskovno agencijo in Radio Študent, pa je vsaj začasno pred propadom rešila javnost z zbiranjem denarja.

Vse, kar smo videli glede STA, nam kaže, kako brezkompromisni so ti ljudje, malo jim je tudi mar, kakšen mednarodni učinek bo imelo njihovo ravnanje. Prav z načrtnim uničevanjem STA si je namreč ta vlada v očeh mednarodne javnosti neizmerno škodovala, a Janša, Tonin in Počivalšek, ki stojijo za tem projektom, se ne nameravajo ustaviti: STA želijo uničiti, ne zanimajo jih mednarodne posledice za Slovenijo, ne zanima jih usoda zaposlenih in njihovih družin, ki že devet mesecev trepetajo, ali bo eden izmed staršev kmalu ostal brez plače, ne zanima jih, da uničujejo 30 let staro institucijo. V tem sodelujejo vsi ministri in poslanci koalicije. Ko bo nekoč ta koalicija padla, bi veljalo razmisliti, ali ne bi tega boja ljudi zaznamovali s kakšnim spomenikom, opomnikom, kaj smo doživeli v letih 2020 in 2021, kako nizko je padla Slovenija pod Počivalškom, Toninom in Janšo.

Velikost RTV Slovenija ter določen in reguliran način upravljanja sta Janši, Počivalšku in Toninu ter njihovim izvajalcem, od ministra Vaska Simonitija do novega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha ter novinarke Vesne Zadravec (ki danes počne tisto, kar je Rajko Gerič za Janšo počel leta 2006, ob prvem prevzemu oblasti), onemogočala, da bi se nacionalne RTV-hiše lotili enako grdo in z istimi orodji. A z menjavami članov sveta RTV jim je uspelo postaviti že omenjenega novega direktorja Graha Whatmougha, človeka brez izkušenj in znanja, ki dejansko tudi pogojev za imenovanje ni izpolnjeval. Ima pa zaupanje vlade in koalicije ter razume, kaj mora narediti: sesuti RTV, ji vzeti kredibilnost, uničiti novinarstvo. Menjavo direktorice TV Slovenija je predlagal tako, da se programski svet, ki praviloma o tem odloča, ne more dovolj hitro sestati, s tem pa bo njegovo odločanje v skladu s statutom lahko obšel, sredi avgusta imenoval novega direktorja, nato pa po načrtu uničil vse, kar Janšo, Tonina in Počivalška moti na TV Slovenija, od Studia City do Tarče in vseh tistih oddaj in novinarskih ekip, ki motijo oblast. Vse, kar bodo lahko, bodo zamajali, a ne zato, da bi naredili drugačen program, ampak zato, da bi javno televizijo spravili v agonijo, prestrašili novinarje in druge ustvarjalce, povzročili razpad notranjega sistema in delovanja. Vse, kar smo že videli na primeru STA, le z drugimi orodji.

Najhuje pri tem pa je, da se RTV Slovenija že od prvega tovrstnega pogroma, ki so ga v času prve vlade Janeza Janše za SDS in NSi izvedli Jože Možina, Rajko Gerič, Vinko Vasle in Matjaž Erznožnik, ni nikoli res pobrala. RTV Slovenija ni najboljša javna radiotelevizija, a glede na intenzivnost političnega vmešavanja, finančnega izčrpavanja, ki traja že 30 let, ji je uspevalo ohranjati vsaj delno normalnost, ki jo v družbo prinašajo javne radiotelevizije. Ko tak sistem, ki je zgrajen na predanosti in kreativnosti zaposlenih, grobo prizadeneš, traja veliko let, da se postavi nazaj. Seveda RTV te priložnosti dejansko sploh ni imela, saj se je vedno znova znašla pod novimi »streli« politike in seveda tudi lastnih preračunljivcev, ki so spet ponudili svoje »storitve« politiki. In tako tudi tega napada, ki poteka zdaj in tukaj pred našimi očmi, ni mogla pričakati kot močna in postavljena organizacija, ki bi se zmogla postaviti po robu vmešavanju, ampak že zelo okrnjena.

Zato se velja spomniti na leto 2020, ko se je večkrat pred RTV Slovenija sprehodila večtisočglava množica protestnikov, da bi ustvarjalcem izrazila podporo pri razkrivanju nepravilnosti pri nakupih medicinske opreme in okoriščanja politikov in z njimi povezanih posameznikov pri tem. Javnost, sama tudi že izčrpana od boja z oblastjo, a zmagovita v tem boju, čaka zdaj boj za javno radiotelevizijo.

Ne gre pozabiti, da ima ta oblast izjemno nizko podporo, da jo je na referendumu o zakonu o vodi podprlo le 13 odstotkov in da se javnost zelo jasno zaveda, kakšen je pomen javne RTV. Žal na poslance DeSUS, ki jih je sedanja oblast tako ali drugače »kupila«, ne gre računati, da bi pomagali opoziciji s hitro zakonsko intervencijo, s katero bi bilo v visečem parlamentu sicer mogoče zaščititi RTV pred napadom, ki prihaja. Gre ne nazadnje za ljudi, ki tudi sami na RTV Slovenija gledajo čisto osebno, zato se jim verjetno zdita demontaža in uničenje javnega servisa čisto umestna, del njihovega osebnega maščevanja ustvarjalcem na javnem servisu. Res je neverjetno, da je raven politične kulture v Sloveniji padla tako nizko, na vprašanje golih osebnih interesov ter »trgovine«.

Največja zaveznica v prihajajočem težkem času za RTV Slovenija bo javnost. Ne dvomimo, da prihaja čas novih protestov na Kolodvorski ulici. A boj za neodvisnost RTV Slovenija je namreč tudi boj za neodvisnost sodne oblasti, za neodvisnost izobraževanja, za neodvisnost drugih institucij in kulture. Morda jim bo torej naskok na RTV uspel, a javnost ima dober spomin in še eno agresivno ravnanje te oblasti si bo zapomnila. Morda tudi zato kakšna stranka ne bo več prišla v parlament. Na primer NSi. Glede na to, da se ji je to že zgodilo leta 2008, to seveda ne bo nič tako presenetljivega. Tudi takrat se je namreč enako vedla, v zameno za stolčke podpirala kulturni boj in ideološko preobrazbo družbe, ter za to plačala trdo politično kazen.