Nova monetarna strategija ECB

dr. Bogomir Kovač

6. 8. 2021  |  Mladina 31  |  Ekonomija

ECB je v začetku julija 2021 objavila dolgo pričakovano spremembo svoje strategije; zadnjič je to storila leta 2003. To pove marsikaj. Najprej, da monetarno politiko že dolgo poganjajo problematične konvencionalne modrosti in precej neodgovorni ukrepi. Kaže na asimetrijo inflacijskih in drugih gospodarskih ciljev, na težavno koordinacijo monetarnih in fiskalnih politik. Centralno bančništvo pretresajo identitetna kriza, politična oktroiranost in tehnokratski slog odločanja. EU je ECB postavila v nenormalne institucionalne okvire in ji naložila neizvedljive naloge. Evro je denar brez jasne suverenosti, monetarna unija brez bančne ne more preživeti. Monetarna politika brez fiskalne nima prave moči, fiskalne unije pa ni brez politične. In tu se evropska zgodba konča. Nobena nova strategija ECB ne more rešiti teh institucionalnih zadreg in nagovoriti ključnih problemov. Nova strategija prinaša nekaj potrebne fleksibilnosti, toda ne odgovarja na svoja ključna tveganja in dosedanje izzive. Pričakovali smo več, kot smo dobili.

ECB je pred dvajsetimi leti monetarno strategijo prilagodila pravnemu redu EU. Lizbonska pogodba v 3. členu zahteva uravnoteženo gospodarsko rast, konkurenčno socialno tržno gospodarstvo in varstvo življenjskega in naravnega okolja. Ekonomsko lahko te cilje dosežemo s stabilnimi cenami in aktivnimi ekonomskimi politikami. Evrski prostor preprosto ni optimalno denarno območje, zato sta ECB in evro veliko bolj tvegan korak evropske integracije kot razvoj enotnega trga. ECB ni navadna centralna banka, za njo ne stoji politična suverenost EU, koncentrira se na stabilnost cen in ne na druge ekonomske cilje, kot sta rast in zaposlenost. Iz zlatega arzenala centralnega bančništva je ohranila neodvisnost odločanja in tehnokratsko ekspertno vodenje. Osrednji cilj je obvladovanje inflacije, obrestne mere so temeljno orodje njenih ukrepov. Denarna politika deluje mimo fiskalne, ECB ima celo izrecno prepoved, da bi kot zadnji posojilodajalec financirala zadolževanje članic evrskega območja. Logika monetarne strategije je preprosta. Če so cene stabilne in so trgi primerno oskrbovani s potrebno količino denarja, potem sami rešujejo težave rasti, zaposlenosti in učinkovitosti. ECB z javno komunikacijo zgolj usmerja optimalne tržne odločitve. Monetarna politika je tako postala ogelni kamen neoliberalne agende EU.

Toda najprej je globalna finančna kriza 2009–2012 prvič obrnila ta pogled, pandemijska kriza deset let kasneje pa ga je tako rekoč zavrgla. Štirideset let je prevladovalo prepričanje, da je država problem in ne rešitev, tržne sile pa božja mana za svet brez protislovij in kriz. Teoretske zablode je rešilo sosledje globalnih kriz. Postalo je jasno, da so jih povzročili tržne sile, pohlep ljudi in perverznost finančnega kapitala. Tudi pandemijska in ekološka kriza sta dejansko rezultat razvojnih protislovij tržnega gospodarstva. Finančna kriza 2009–2012 je zrušila mit o samodejni stabilizaciji tržnih gospodarstev in samozadostnosti denarne politike. Potem sta podnebna in pandemijska kriza razkrili, da brez izrecne monetarne podpore izjemni fiskalni programi, največji v ekonomski zgodovini, niso mogoči. Pot novi monetarni strategiji je bila odprta.

Zmage se vedno rojevajo na okopih porazov. ECB se je bojevala proti inflaciji, dejansko je EU pestila deflacija, negativne nominalne obrestne mere niso spodbudile rasti, še danes kupuje od 80 do 95 mrd evrov državnih in podjetniških obveznic. Vse bolj je jasno, da je stabilnost finančnega sistema odvisna od velikih strukturnih premikov v evropskem gospodarstvu. To pa lahko zagotovijo zgolj razvojne politike in novo prežemanje fiskalne in monetarne politike. Če je gospodarstvo obtičalo v deflacijski pasti in stagnaciji rasti, potem potrebujemo novo strategijo zasuka. Ta se že začenja. Inflacijski pritiski naraščajo brez posebnega monetarnega zvišanja inflacijskih pričakovanj, države so se odločile za domala brezmejno zadolževanje mimo veljavnih fiskalnih pravil. Svet se je spremenil, večdimenzionalni odgovori so edina rešitev. ECB je morda sprožila val sprememb z brezkompromisno obrambo evra, s spremenjeno strategijo to želi zgolj formalizirati.

Nova monetarna strategija skuša končati arbitrarno razlikovanje med konvencionalnimi in nekonvencionalnimi ukrepi. Cilji so zdaj bolje definirani, prilagodljivost in uravnoteženost ukrepov sta jasnejši, podpora strukturnim programom vlad širša in večja. Monetarna podpora razvojnim spremembam je veliko hitrejša in agresivnejša, postaja del agende družbene transformacije v XXI. stoletju. Monetarna politika ohranja svoje prednosti učinkovite in centralizirane akcije, hkrati pa se loteva neposredne podpore podnebnim spremembam in razmišlja celo o dohodkovni neenakosti, od univerzalnega dohodka do pokojnin. Toda nerešenih je veliko vprašanj. Kako stabilizirati inflacijo pri teh nizkih obrestnih merah, kakšna so tveganja brezmejne podpore zadolževanja držav zaradi podnebnih sprememb? Kako razbremeniti napihnjene bančne bilance ali pa se izogniti moralnemu hazardu lažnega upanja o odrešilnih protikriznih denarnih čarovnijah? Fokus ECB je spremenjen in to je dobro. Toda ECB še vedno deluje v starih institucionalnih okvirih in to je slabo.

Krugman je pred leti centralne bankirje obtožil zaradi »neodgovornosti« monetarne politike. Danes se očitno njihova družbena odgovornost vendarle vrača. Toda novo strategijo spet vsak razume po svoje. Nemci se držijo inflacijskih ciljev, drugi želijo ECB s podobno širino, kot jo ima ameriški FED. Hkrati pa demokratični primanjkljaj ECB ni nič večji kot tisti pri EK, pri obeh gre za tehnokratsko oblast brez prave politične legitimnosti. Toda Lagardova in von der Leynova imata priložnost skupnega preboja evropske letargije. To je morda ključna točka razvojnega preloma EU.