Jedrsko vetrnjaštvo

Janko Lorenci

13. 8. 2021  |  Mladina 32  |  Kolumna

Bomo dobili jedrski Teš? Minister Vrtovec pravi, da vladno energetsko dovoljenje Gen energiji za drugi blok krške nuklearke ni dokončna odločitev, ampak le začetek postopkov. Podobno se je nekoč začel Teš. Nuklearka bi bila od njega vsaj trikrat dražja.

Nove jedrske elektrarne ne gre zavrniti na pamet. Dileme narekuje stanje sveta in pri nas: okoljska kriza se dramatično pospešuje, človeštvo pa nanjo reagira medlo, absolutno neustrezno. V stiski se iščejo zasilne rešitve, pogojno tudi jedrska energija, saj spada med nizkoogljične energetske vire in je v tem primerljiva z vetrno in sončno energijo. Prav zaradi podnebne krize, ki jo povzročajo predvsem fosilna goriva (nafta, plin, premog), se odpor do nje zmanjšuje.

Vendar ostaja strahovito sporna. Nobena nuklearka ni absolutno varna – spomnimo se Černobila in Fukušime. Nikjer na svetu tudi še niso našli trajne rešitve za jedrske odpadke. Nekatere države, na primer Nemčija in Avstrija, so se zato nuklearkam odrekle. Poleg tega so drage kot žafran.

Pri nas se je za drugo nuklearko načelno zavzel že Šarec, češ: če zapremo Teš, se bodo toplogredni izpusti res zmanjšali za petino, toda izgubili bomo tretjino elektrike. EU zahteva hitro zmanjšanje izpustov, mi pa tega samo z obnovljivimi viri ne bomo dosegli, svojega ozračja pa ne izboljšali. Nova nuklearka je torej nepogrešljiva. In na jedrsko energijo že dolgo uspešno stavi vrsta držav. Poleg tega so Slovenci na nuklearko že navajeni in se njeni podvojitvi ne bi upirali. Pogojno ji ne nasprotujejo niti nekateri naši priznani ekologi.

Nekaj razlogov tako govori za nuklearko. Problem je v tem, da se politika tako velikanskega projekta, ki bi se vlekel več mandatov, loteva neznosno lahkotno. Ustanovljena ni bila nobena resna strokovna skupina, opravljena nobena javna razprava, vrednost nuklearke je nonšalantno ocenjena na pet do deset milijard evrov in že ta čudaško velik razpon govori, kako neresno se začenja vse skupaj. Kljub izkušnji s Tešem, ki se je, potem ko se je, podobno površno zasnovan, začel valjati, a ga kljub očitnim napakam ni ustavila nobena vlada. Tudi nova nuklearka lahko postane podobna strokovna, politična in finančna polomija. Kakšna država! Najprej zgradiš pregrešno preplačani, koruptivni Teš, ga potem predčasno zapreš in zgradiš nekajkrat dražjo nuklearko z vsemi podobnimi in dodatnimi tveganji.

Tu so še drugi, nič manj resni ugovori. Krško 2 bi bilo v bistvu potuha dosedanjemu energetsko potratnemu in ekstenzivnemu razvoju in bi še bolj zavrlo razvoj obnovljivih virov. Zelen, vzdržen razvoj zahteva povsem drugačno ravnanje politike – varčevanje, vodenje množice manjših projektov, usklajevanje med panogami in strankami, resno okoljsko in razvojno strategijo in tudi zaupanje prebivalstva. Za vse to naša politika nima ne sposobnosti ne volje. Zato izbira najudobnejšo, a praviloma najbolj tvegano in najdražjo pot – z davkoplačevalskim denarjem kupi tujo pamet in znanje. Enako neodgovorno kot velike stvari kupuje, naše nekoč velike stvari (mercatorje, banke, vodne vire …) tudi razprodaja.

Nova nuklearka je na prvi pogled strašansko ambiciozen projekt, ki pa v bistvu govori o neambicioznosti in nesposobnosti politike, da bi se lotila drugačnega (energetskega) razvoja. Gre za ravnanje po najslabši, prav primitivni inerciji. Vse alternative zanemariš in za nuklearko potrošiš vsa sredstva, potrebna za resnični energetsko-podnebni razvojni prelom. Naj živi status quo!

Naša politika je na psu, sedanja oblast pa še posebej. Če ostanemo pri nuklearki: Šarec je o njej samo govoril, Janša pa je že sprožil konkreten začetek. V bistvu gre za značilno ravnanje te oblasti. Tudi z nuklearko št. 2 nam govori: Mi sprožamo velike projekte, mi potiskamo Slovenijo naprej, mi rešujemo probleme, mi smo maherji in vizionarji. Mi zmoremo.

Toda teža izvedbe in financiranja veličastnih podvigov bo seveda padla na druge vlade in pleča ljudstva. Enako je z dramatičnim zadolževanjem sedanje vlade. Janša pa bo naslednikom zapustil tudi epidemijo, upravljano tako obupno, kot da hoče pustiti za sabo čim slabši položaj in se tako čez čas laže vrniti na oblast. Da je brezčuten makiavelist, je dokazal že mnogokrat.

Če bo pri zmanjševanju škodljivih izpustov ostalo le pri dodatni nuklearki, ne bomo naredili tako rekoč nič. Tudi zato odločitev o njej ne sme zaobiti referenduma. Ljudstvu lahko zaupamo bolj kot politiki, njegovi domnevni eliti. To še posebej velja za skrajno desnico. Dokler bo močna ali celo na oblasti, razumen družbeni dialog o čemerkoli, tudi o nuklearki, ni mogoč.

V vseh teh težavah nismo edini. Svet živi po podobnem vzorcu, čeprav so stopnje potratnosti in truda, da bi se iz težav izvili, v različnih družbah izjemno različne. Globalna težava je v tem, da hočejo svetovni reveži postati bogati kot Zahod, zato ponavljajo njegov razvojni vzorec. Ta je bil z vidika planeta za silo znosen, dokler je bil omejen na Zahod. Zdaj je razširjen na vso Zemljo, zato se jasno kaže, da je poglavitna težava sam način razvoja, ureditev, sistem, ki uničuje družbo in okolje. To je tista tolerirana katastrofa, iz katere izvirajo druge. In ker je človeški izdelek, se ga je tako težko znebiti. Od tod tudi iluzija, da nas lahko iz civilizacijske zavoženosti reši zgolj tehnologija, jedrska in vsakršna.

Čas pa pritiska in klimatologi že napovedujejo sodni dan, če ne bo naglih reakcij. V zdajšnjem interregnumu, ki odloča, ali se bo človeštvo rešilo v ekološko in družbeno zdržen razvoj ali padlo v barbarstvo, zamujajo povsod, tempo treznjenja – in s tem življenje posamičnih prebivalstev v bližnji prihodnosti – pa je zelo pisan. Slovenski ritem treznjenja je porazen.