Imamo Tokio

N'toko

13. 8. 2021  |  Mladina 32  |  Žive meje

Ko je pred desetimi leti umrl Kim Džong Il, smo v Evropi zmedeno gledali posnetke objokanih prebivalcev Severne Koreje. Nismo vedeli, kaj bi si mislili ob prizorih TV-voditeljev, učiteljev in funkcionarjev, ki se pridružujejo uličnim množicam v krčih histeričnega joka. Nekoliko starejša generacija se spominja še bolj konfuznih prizorov s pogreba ajatole Rukolaha Homeinija, ko je 10-milijonska horda od žalovanja poblaznelih Irancev dobesedno iztrgala truplo ljubljenega vodje iz krste. Novinarji, birokrati in vojaki so skupaj z množico padali v trans … celotni državni aparat je imel čustveni zlom! Na takšno kolektivno narodno histerijo se lahko zunanji opazovalci odzovemo le s posmehom in pomilovanjem: »Poglej te zmanipulirane ljudi! Njihova država je v razsulu, oni pa morajo sodelovati v tem režimskem šovu!« Nikoli se ne bi mogli vživeti v njih, nikoli sploh ne bi pomislili, da ta izkaz čustev poganja karkoli drugega kot vladna prisila. A med olimpijskimi igrami v Tokiu smo končno doživeli, kako je biti del ljudstva, ki verjame. Ki se stoodstotno poistoveti s svojimi predstavniki, ki njihove zmage in poraze občuti kot svoje, ki je prepričano o njihovem poslanstvu in zgodovinski vlogi. Slovenija je za nekaj tednov postala Severna Koreja in bilo je prečudovito.

Prelahko bi bilo olimpijsko mrzlico zreducirati na fenovsko evforijo. Seveda feni teh ali onih zvezdnikov doživljamo kolektivna čustva ob njihovih nastopih, a med igrami se je dogajalo nekaj drugega: občutki čustvene povezanosti niso bili le stvar potrošniške izkušnje posameznikov, kot je to običajno ob komercialnih dogodkih – ta čustva so bila namreč reproducirana s strani državnega aparata, koordinirana so bila skozi celoten spekter javnih in zasebnih institucij, ki so množico glasov uskladile v enoglasen krik Nacije. Tako so v trafikah vsi časniki nosili dobesedno iste naslovnice: »Junaki združili Slovenijo!« Enako sporočilo so nad ulicami razkazovali videoplakati. Na stavbah so bile razobešene slovenske zastave. Na trolah ni bilo niti ene neolimpijske reklame. Na teveju se niso niti ena poročila začela z drugo temo.

In kar je ključno: niti en novinar, funkcionar, akademik ali kulturnik se ni za milimeter oddaljil od zgodbe o »Narodu, ki diha skupaj s svojimi Junaki«. Nasprotno – med seboj so tekmovali v tem, kdo bo bolj jokavo nagovoril občinstvo, kdo bo objavil lepšo pesnitev pod sliko objemajočih se športnikov, kdo bo bolj patetično izrazil svojo ganjenost, vse dokler ni ganjenost postala obvezna. Vsi smo postali aparatčiki mobilizirane Države, ki eden drugemu zapovedujemo patriotizem. Andrej Stare nam je v svoji novi vlogi revolucionarnega generala pred tekmo zabrusil: »Še pet minut imate, da razobesite zastavo!«

Če vas vsi ti klici k narodni enotnosti spominjajo na stanje držav med vojnami, niste veliko zgrešili. Pustimo ob strani dejstvo, da so bile olimpijske igre dobesedno okupacija tuje države, vsiljene japonskemu ljudstvu mimo njihove volje in izvedene brez njihove navzočnosti. Za Slovenijo, ki je nepomembna partnerica v tej vojni koaliciji, je bil olimpijski vojaški patriotizem pomembnejši iz notranjepolitičnih razlogov. V času iger smo namreč doživeli suspenz politike, kakršen je značilen med vojaškimi mobilizacijami. Komentatorje, ki imajo sicer polna usta pluralizma in demokratičnosti, so nenadoma prevzele fantazije o popolnoma poenotenem Ljudstvu, ki pozabi na svoje razprtije in složno koraka k skupni zmagi Naroda. Kolikokrat smo v teh dneh slišali, da bi morali »razdeljeni Slovenci« (karkoli že to pomeni) tudi po Tokiu ostati združeni v patriotizmu. Politične spore, ki nas delijo, naj zamenjata čista ljubezen in predanost domovini! Toksična Politika naj se umakne v ozadje, v ospredje pa naj stopijo Junaki. Dovolj imamo te naporne demokracije, dovolj prepirov na Twitterju, dovolj razprav o covid ukrepih, dajte nam etno-nacionalistični spektakel, totalno estetizacijo politike! »Kdo ve, ali si ne bi ob morebitni zmagi proti Avstraliji v objem padla poslanca nasprotnih polov. Škodilo ne bi,« se je zapisalo novinarju Dela. Precej povedno je, da so zahteve po ukinitvi političnih razprav prišle ravno v tednih hude krize, ko se je država soočala z neučinkovito cepilno strategijo, ko se je družba pripravljala na novi lockdown in ko je vlada spodkopavala sistem javnega zdravstvenega zavarovanja.

Najbrž nas ne sme presenetiti, da se v srcih liberalnih komentatorjev skriva tolikšna želja po totalnem sistemu brez političnih razlik. A zakaj tudi ljudstvo tako uživa v tej fantaziji? Idejo samostojne Slovenije je nekoč podprlo iz želje po individualizmu, potrošništvu, demilitarizaciji, političnem pluralizmu … a glej nas danes: nič nas bolj ne osrečuje kot to, da smo lahko nevidni del velike množice, da vsi ob isti uri nosimo iste drese in vzklikamo ista gesla. In od oblasti nočemo nič drugega, kot da nas afirmira v našem ritualu. Da se demokratično izvoljeni predstavniki umaknejo v ozadje in nam pustijo uživati v zlitju z našimi športniki. Jasno, v našem sistemu pač ne moremo slaviti političnih voditeljev – le kako bi se individualizirani potrošniški poistovetili s predstavniki kolektivnih projektov? Mi se lahko identificiramo le s posamezniki, zabavljači in športniki – predstavniki samih sebe, ki so zraven še predstavniki tržnih znamk in ki šele kot oglaševalci paštet in avtomobilov postanejo tudi predstavniki držav. Iz njih smo naredili duhovne voditelje, naše ajatole, prek katerih se povezujemo, prek katerih bežimo iz svoje osamljenosti, prek katerih lahko nečemu iskreno pripadamo. Država vse to seveda vidi in poskuša okoli zvezdnikov zgraditi nekakšno psevdoskupnost. In tako se je oblikovala postkatoliška in postsocialistična slovenska družba: kot skupnost, ki se je odpovedala političnim ciljem, da bi se duhovno rekonstituirala okoli potrošniških doživetij.

Noben diktator nam ni zapovedal, da moramo nekritično sodelovati v spektaklu – to smo si izbrali sami. Zavedamo se, da je vse to le šov, a v odsotnosti kolektivnega političnega projekta je šov edino, kar še imamo. Skupno gledanje športa je naša edina priložnost pripadati nečemu večjemu od nas samih. In nihče ne more zanikati, da je prekleto lepo necinično v nekaj verjeti, v nekaj upati, preseči osamo potrošništva in nekaj čutiti skupaj z drugimi. Le kako bi se lahko po Tokiu še posmehovali ljudem, ki namesto v športnike verujejo v voditelje svojih držav?