Trajnostni pohlep

Heni Erceg

13. 8. 2021  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Trajnostni turizem? Na Hrvaškem! Govorimo o študiji, ki so jo izdelali ekologi, sociologi in urbanisti in naj bi pomembno prispevala k zagotavljanju sozvočja med naravo in človekom, a se na njej nabira prah v arhivu te in vseh dosedanjih hadezejevskih vlad, medtem pa se dalmatinska obala in otoki spreminjajo v betonski pekel. Pod pojmom trajnostni turizem si Hrvati predstavljajo strahotno uničevanje narave, še posebej pomorskih dobrin, zalivanje obale s tonami betona, da bi tako nastale zasebne plaže, predstavljajo si metanje ogromnih betonskih blokov z bojami v morje, da bi brezobzirna jara gospoda, večinoma tuji državljani, nanje pred svojimi vilami lahko privezovala jahte.

Takole bo Avstrijec, ki ravno betonira javni dostop od svoje vile do pomorskih dobrin, upravičeval to nezakonito početje: »Saj so mi vendar rekli, da se tu tako dela!« In zadel žebljico na glavico. Kajti v Avstriji mu nezakonita gradnja brez dvoma ne bi prišla na misel, prav tako ne bi mogel s prgiščem evrov kupiti molka pristojnih. Tu pa, v državi, kjer mrgoli ustanov, ki naj bi skrbele za ohranjanje pomorskih dobrin, morja in podmorja, vse deluje na podlagi korupcije med tako imenovanimi investitorji, ki uničujejo najboljše lokacije, in uradniki, odgovornimi za preprečevanje uničenja naravnega skladja na takšnih območjih.

Trajnostni turizem na Hrvaškem pomeni uničevanje najlepše mestne plaže v Splitu, Bačvic, zbirališča hord, ki so uničile vsa tamkajšnja drevesa in za katerimi zjutraj v pesku ostajajo ogromne količine stekla, smrad po urinu, tone nesnage. Institucije se kakopak ne odzovejo, saj gre za nered, dobro nadzorovan z vrha oblasti, za potrebo po hitrem zaslužku z monokulturo, brez katere bo šparovček ostal prazen, za usklajeni pohlep oblasti in posameznikov, ki so za enega gosta v svojem apartmaju pripravljeni spraviti s sveta lastno mater, lastniki kavarn v Dubrovniku pa odganjati tiste, ki pri njih niso pripravljeni zapraviti vsaj 300 kun.

Kljub vsemu je najstrašnejša posledica »trajnostnega turizma« vsesplošno uničevanje pomorskih dobrin in samega morja. Težko je bralcu brez fotografije pričarati pošastnost hotela v velikosti največje ladje za križarjenje, ki so ga postavili na robu naselja Postire na otoku Braču, s katerim je pohlep dosegel vrhunec, skupini vlagateljev pa je – seveda z denarjem sumljivega izvora – s sodelovanjem arhitektov in institucij uspelo z odvratnim megalomanskim projektom, katerega temelji so postavljeni tako rekoč v morje, za vedno spremeniti videz tega malega ribiškega mesteca. Arhitekt na vprašanje, zakaj je privolil v postavitev take grozote, ravnodušno odgovarja: »Če ne bi jaz, bi to napravil kdo drug.« In prav ima, kajti ravno arhitekti, ki bi morali skrbeti za skladnost gradnje z naravnim okoljem, za »pomembne vlagatelje« tekajo po institucijah in pridobivajo sumljiva gradbena dovoljenja, podkupujejo krajevne in državne uradnike, da je potem vse zakonito. Ko pa se ugotovi, da v resnici ni, v Splitu pripravijo predstavo za javnost, pozaprejo večjo skupino vlagateljev, »uglednih arhitektov« in gospa, ki so v nasprotju s predpisi izdajale dovoljenja za nezmerno gradnjo, za že dograjene ostudne hotele tik ob splitski obali. Volk je torej že snedel kozo. Ali je trajnostni turizem to, da funkcionar HDZ, preden se loti gradnje, preorje kar 30 tisoč kvadratnih metrov zemljišča v zalivu Mali Ston na Pelješcu, zavarovanem naravnem rezervatu, kjer uspevajo školjke? Pristojni pa se na to odzovejo šele, ko je malostonski rezervat že ogrožen? Torej je njihov odziv zaman.

Trajnostni turizem pomeni, da vsako jutro na pomolčku v manjšem zalivu na Šolti, kjer se kopam že vse življenje, lahko naberem sestavine za kosilo, od paradižnikov in paprik do melone … skupaj s pestro ponudbo plastične embalaže, vse te smeti pa pomečejo z ogromnih jaht, zasidranih, kjer ne bi smele biti, preblizu obale, ki jih nihče ne nadzoruje, ravno tako pa od jahture s helikopterjem na palubi nima nihče prav nikakršne koristi. Trajnostni turizem je tudi nezakonito privezovanje ladij v velikosti trajekta ob obali v tem zalivu, ker so last »pomembnega investitorja«, v katerega – kot so nam povedali v krajevnih institucijah – »se ne smemo vtikati«.

In zakaj? Zato, ker je ta Slovenec, katerega ime se zaradi pranja denarja valja tudi po tako imenovanih panamskih dokumentih, skupaj z nečim, kar se konspirativno imenuje »vlagatelji z Mauritiusa«, kupil in verjetno že preprodal čudoviti zaliv na južni strani Šolte, ki bo postal »raj za izbrance« z uničenjem narave, gradnjo več deset vil in seveda prepovedjo dostopa plebsu. Občina bo zgradila vso potrebno infrastrukturo, z našim denarjem, potem ko je zaradi nepomembnih darilc tega gradbenega investitorja spremenila namembnost več deset tisoč kvadratnih metrov kmetijskega zemljišča ob morju, ki ga je kupil po smešno nizki ceni, tako da je postalo pregrešno drago gradbeno zemljišče. Zato je temu modelu – nekdanjemu trgovcu z odejami, ki je v Splitu pokupil privlačna stanovanja v starem mestnem jedru, registriral kar 30 podjetij, potem pa jih ugašal, da bodo sledovi zabrisani, takoj ko bo izpeljal zajetni posel brezobzirnega betoniranja privlačne naravne dobrine – dovoljeno, da tudi v malem zalivu pred svojo vilo »uredi« 30-metrski pas ob morju, vanj pa vrže še nekaj ton betonskih blokov, da bo tam lahko zasidral jahte …

Nam, državljanom vulgaris, pa tudi nemočnim in ogroženim ribam in školjkam, tako preostane samo opazovanje nežnega sožitja države in mafije. In da ne boste mislili, to je samo drobcen delček velikanske zgodbe o pohlepu in uničenju, o brezzakonju v državi, ki se oglašuje s sloganom: »Mediteran, kakršen je bil nekoč.«