Remšnik

Janko Lorenci

20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Kolumna

Tu je zelo mirno in skoraj slovesno. Občutje ustvarjajo bela cerkev s čokatim zvonikom iz častitljivega l8. stoletja, veliki lipi, nekaj hiš, lokalčič, ozka asfaltirana cesta, ki vodi do bližnje lovske koče sredi gaja brez, borov, macesnov, smrek, bukev, prav pisane druščine dreves na tako majhnem prostoru. Cestica pelje skozi lipov drevored, ki nekako ne spada sem gor v hribe, a prav mora biti tu. Vse skupaj je na slemenu in tu vedno pihlja. Sveže je kljub vročini v dolini in od tod se v tem sončnem dnevu daleč vidi.

Na Remšniku smo.

To je vasica na Kozjaku, hribovju, ki se divje lepo, razbrazdano in nepredvidljivo, kot da bi ga razmetal pijan arhitekt, razteza nekako od Maribora do Slovenj Gradca. Pred sabo gleda Pohorje, mirno, zaobljeno, od daleč pomirjujoče dolgočasno, in pa Dravo, nekoč deročo, zdaj leno za jezovi hidroelektrarn. Za hrbtom ima Avstrijo, kamor hodijo delat mnogi iz teh zaselkov in s samotnih kmetij. Brez Avstrije, za svoje slovensko obrobje nekaj takega, kot je Slovenija za hrvaško soseščino, bi bil Kozjak v glavnem reven. Trikrat na teden grem tja, pravi medicinska sestra, počistim nekaj vikendov in dobim 1000 evrov namesto tukajšnjih 700 za sestrsko delo. Je čudno, da bežimo?

A s kombinacijo Avstrije, lesa teh gozdov, kmečkega turizma in živine na pašnikih, ki se ne krčijo več, se da živeti in Kozjak je marsikje že lepo pošlihtan.

Gostilnica na Remšniku pa je kot narejena, da sediš, piješ pivo in si pripoveduješ zgodbe. Naši emši so visoki, nekateri med nami so iz teh krajev, zato so zgodbe bolj stare in od tod, številne iz časa velike zadnje vojne.

Denimo o mladi kmetici; bolgarskemu vojaku, ki je meril vanjo s puško in zahteval zadnjo vrečo moke, je puško iztrgala in ga z njo nagnala iz hiše. Ali o isti kmetici in njeni priletni materi, ki sta se z debelimi palicami spravili nad konje, ki so jih vojaki spustili na žitno polje. Ali o enem izmed nas, ki se je kot otrok vedno, ko je zaslišal grmenje, skril pod mizo in kričal bauha legen (spačeno iz nemščine auf Bauch legen). Saj ni mogel vedeti, ali res grmi ali hrumijo angleški bombniki, namenjeni bombardirat Nemčijo. Ali o poraženi vojski, ki se je v zadnjih dneh vojne dvakrat valila mimo iste hiše, vsakič v drugo smer. Prvič je bežala pred partizani v Avstrijo, drugič se je, zastražena in zvečine že obsojena na smrt, vračala, ker so jo Angleži poslali nazaj v Jugoslavijo. Takrat si lahko od vojakov za kozarec vode dobil vse, kar so še imeli, reče pripovedovalec.

Ali pa o ženski, ki je Nemcem izdajala kmete, ki so pomagali partizanom – ne zato, ker bi bila nemškutarka, ampak zato, da bi se polastila njihovih kmetij. Veliko let kasneje je izdajo priznala. Pekla jo je vest in najbrž se ji je tudi smrt že bližala.

Ali že krepko mlajša zgodba o hribovski vasi, ki je cvetela, ker se je v takrat še strogo zaprti Jugoslaviji ukvarjala s čezmejnim tihotapljenjem. Graničarji so mižali in za kooperativnost nekaj malega dobili. Ko se je država odprla, je bilo razcveta konec. Lahko goljufaš lastno državo? Lahko, si mislimo ali rečemo, če te goljufa in mrcvari ona. A če si navaden državljan, je to bolj samoobramba kot goljufija.

Ali še nedokončana zgodba prav od tod, z Remšnika. O lepi, skrbno obnovljeni stavbi, nesojenem gostišču s prenočišči. Gostov ni, ker je zaprta. Zaprta je zato, ker je lastnik, novopečen, samega sebe poln bogataš, med obnovo podrl starinski obok vinske kleti, čeprav je bil pogoj za obnovo, da ga pusti, kakršen je. In presenetljiva poanta zgodbe: občina vztraja pri pogoju, bogataš ne dobi dovoljenja za obratovanje. Složen komentar omizja: tako je prav.

In tako naprej. Še vedno je mirno, skoraj slovesno, še vedno pihlja. In še se utrinjajo zgodbice.

Potem nekdo neprevidno omeni covid in pogovor se zasuče in potemni. Pridejo nevesele zgodbe, recimo ena o človeku, ki se je cepil, potem pa iz globin virusnega sveta znova dobil vse otroške bolezni, čeprav jih je že prebolel. Ni umrl, a bilo je hudo. Na takih zgodbah, morda tudi tej izmišljeni ali napihnjeni, jahajo anticepilci, to pleme, ki je po svoje upravičeno skeptično, a scela dela v splošno in lastno škodo.

Dovolj covida, rečemo. Še vedno je mirno, skoraj slovesno, še vedno pihlja. A življenje od tam spodaj se tiho dvigne in seže sem v remšniško idilo.

Vrne se pridušena slutnja tiste godlje, sestavljene iz neštetih individualnih skrbi in pa nekaj kolektivnih tegob, ki v lokalnih različicah tlačijo ne samo ta kos sveta. Eno so materialne stiske, ki delajo življenje marsikoga negotovo. Drugo je poniževanje, mrcvarjenje in zajebana prihodnost, v katero nacijo peha janšizem. Tretje je nesrečni covid, ki se kar vleče. Četrti in ultimativni je okoljski strah, še mlada civilizacijska tesnoba, rojena z naglo propadajočim okoljem. Gledaš te zdrave, sočne, zelene gozdove in se zdrzneš ob misli: kako bi goreli v kalifornijski, grški, sicilijanski vročini in suši. In kako blizu že tolčejo te suše, vročine, orjaški požari, ti prizori apokalipse! Tudi tu, v mili Sloveniji, bo udarilo, prej ali slej.

Vstanemo, gremo po cestici z drevoredom do lovske koče. Meso iz tunke, rženi kruh z debelo skorjo, zadovoljne brbončice razpršijo in preženejo slutnje, spet se smejimo, spet je mirno, skoraj slovesno, spet pihlja, spet je idilično.

Čez čas pa seveda moraš dol.

Od časa do časa je zdravilno zlesti na kak remšnik. A kar naprej ne moreš lesti gor – bežati. Vsaj nekaj remšnika si moraš ustvariti spodaj. Samo z zgodbicami, modrovanjem, godrnjanjem in prepuščanjem slutnjam to ne gre. Migati je treba, voliti normalne, se z debelo palico spraviti na tiste, ki ti teptajo žitno polje in kličejo požare.